Nedolgo nazaj je pot nanesla v smeri proti Kočevski reki. Ne prvič. Vsakokrat je doživetje in čutenje močno, a vedno drugačno. Drugačno tudi zato, ker je vedno nekaj drugače doživetega dojetega, k sebi vzetega. Včasih tudi zaboli, zapeče, »švisne« pod rebra in ti potegne glavo kvišku najprej zaznaš okolje potem pa spremljaš ta nevidni migljaj kako nadaljuje v neskončne višave dokler ne postane eno z neskončnostjo. In tam ostane visoko nad nami misel, ki je kot zvezda Danica vedno tam nad nami v skrbi za našo usodo tu spodaj. Tu spodaj oziroma tam spodaj kjer je planota, bogato gozdnata z vsem lepim danim naravnim in pristnim.
Ni pa bilo vedno tako. Mnogo stoletij so tukaj domovali, živeli, ustvarjali, se rojevali, postali eno z naravo kočevski Nemci, ki so v te kraje prišli okrog leta 1350. Z dotedanjimi prvotnimi prebivalci so tvorili jedro ki je bilo močno, pridno prizadevno in vzdržno dolga stoletja. Prenesli so obdobja ko je bilo hudo ali manj hudo, nikoli pa tako kot po drugi svetovni vojni. Tukaj je vera bila vedno doma. Tukaj v Kočevski reki so imeli svojo župnijo že leta 1370 kar samo potrjuje, da je to bila močna skupnost. To, prav to, je bilo hudo moteče za nove medvojne in po vojni nastajajoče oblasti, ki so po druge svetovni vojni postali vse drugo kot spoštljivi do preteklosti. Seveda tudi med vojno so cerkve bile žrtve različnih vojaških skupin kot so četniki, Italijani, Nemci. Najbolj neusmiljena je bila povojna tako imenovana nova, »ljudska« oblast. Sredi vas je stala cerkev Svetega Janeza Krstnika, izredno dober primerek baročne cerkve, ki so jo porušili komunisti in sicer leta 1953-54, skupaj z še 26 cerkvami s tega območja. Po pripovedovanju domačega župnika Jožeta Milčinoviča, ki je v te kraje prišel leta 2004, so komunisti in revolucija tukaj in v širši okolici uničili vse kar je spominjalo na vero, uničili do 26 cerkva oziroma 95 sakralnih objektov te še 400 manjših obeležij z verskim predznakom. S postavitvijo cerkve Svetega Janeza Krstnika sta se vera in Bog vrnila tam kjer bi morala biti ves čas, med ljudi. Čudovita, čustvena in obenem pretresljiva pripoved oziroma resnica o tem kakšno zlo je bil komunizem in kaj je vse hudega storil ljudem. S strani brezbožnikov in izdajalcev slovenstva, se pravi komunistov, je bil izveden kulturocid, verski genocid ter popolno iztrebljanje Kočevarjev-Nemcev, staroselcev, ki so v te kraje prišli okrog leta 1350. Tukaj so se dogajale pretresljive zgodbe povezane z vero in vrnitvijo te v te kraje kjer so vera in vse povezano z njo doživele zatrtje tudi vsega ostalega kar spominja na konfesionalno.
Želja po izgradnji nove cerkve je bila tako močna da so leta 1994 postavili temeljni kamen za novo cerkev. Po petih letih je bila julija 1999 posvečena prvotnemu svetniku Janezu Krstniku.
Na tem območju po drugi svetovni vojni je nastalo zapro območje Gotenica, je bilo poleg vadbenih objektov za »čuvaje« novega reda narejen »mini mundus« mali svet pod zemljo kjer bi se zatekli pred vsesplošnim napadom imperialistov. Da bi realizirali to bolno misel so tako rekoč izpraznili območje in pripeljali zveste podanike »rdečemu »carju, predel z čudovito naravo in klenimi ter pristnimi Slovenskimi domačini in Kočevarji zamenjali za klečeplazne prišleke, ki niso imeli pristnega stika in čutenja pokrajine okrog sebe.
Konec minulega stoletja kot opravičilo države za uničeno kočevsko sakralno dediščino je zraslo novo svetišče po načrtih arhitekta Janeza Gomboca. Notranjost je prijeten splet starega in novega prevladuje pa toplina lesa. Kar se same Kočevske reke tiče je tukaj zelo pomembno vedeti da se je v prelomnih časih zgodil pomemben , odločilen korak pri nastajanju nove države, oziroma njene vojske. Tako kot ej bilo potrebno na ruševinah stare zgraditi novo cerkev, je bilo potrebno tudi na vojaškem področju začeti z ustanavljanjem
vojske nove države, k i se je prav za prav zgodilo nedaleč stran od cerkve svetega Janeza Krstnika. Tam nekaj sto metrov stran je prvič zadišalo po Slovenski vojski.
Kočevska reka ima resnično eno najlepših sodobnih cerkva v Sloveniji. Svetišče zaznamujejo dela akademskega kiparja Staneta Jarma z mnogimi lesenimi kipi in skulpturami in nitaži Slikarja Marka Jermana. Sama cerkev ter skulpture iz lesa živijo in so vgrajene v sosledju in sonaravnem nizu kot da so dolgo v »dobri« družbi. Skoti vitraje Marka Jermana prikazana obdobja iz življenja slovenskega naroda, ki je na svoji poti srečeval z mnogimi nevšečnostmi in nesrečami. Na vitrajih se pozornemu opazovalcu ponudi videti prizore in polpretekle pa tudi iz nekoliko bližje preteklosti. Se ne sme zgoditi in si ne smemo dovoliti, da se obnovljeno, na novo začeto zaupanje podre z nerodnim gibom ali nespametjo tisto doseženo stopnjo notranje, mentalne obnove za katero je bilo naporno in težko povrniti in vrniti na kraj, ki mora biti vzet za svetega vsaj po dveh bistvenih stvareh: vrnitev vere same preko vsega naštetega povezanega z obnovo cerkve Svetega Janeza in drugo, da se neguje tisto kar se je začelo pred devetindvajsetimi leti v »Parku MSNZ«, to je pot in kasneje cilj, ki se mu reče lastna Slovenska država. Zato si Kočevska reka zasluži posebno mesto v mislih in srcih zavednih Slovencev doma in na tujem. Tudi z obiskom in molitvijo v cerkvi Svetega Janeza Krstnika
Negujmo to kot je prav in kot je potrebno, s srcem!
Vane K. Tegov
Vir: TUKAJ.