Piše: Gašper Blažič
Očitno tudi šport ni več to, kar je bil. Če smo mislili, da je otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Parizu vrhunec dekadence zahodnega sveta, nas je na realna tla postavilo kasnejše dogajanje na samih tekmah. Boksarska tekma, v kateri je moški, ki se prišteva med ženske, premagal pravo žensko, je bila samo vrh ledene gore.
To seveda še zdaleč ni edini problem. Marsikje so pod vplivom prebujenske ideologije norosti poražence razglasili za zmagovalce, prave zmagovalce pa za poražence. In vse to le po zaslugi »prave« in »napačne« barve kože. Lahko bi rekli, da gre za obrnjeni rasizem. Nič več ne šteje rezultat, niti pravila tekme.
Skratka, čista odprava fair playa. In to na najvišji ravni. Umolknile so tudi feministke, ki bi se morale prve boriti proti norim trendom, da moški s »trans« identiteto tekmujejo v ženski konkurenci. A če pozorno spremljate pojav tovrstnih konstruktov, ki od znotraj razjedajo tudi vrhunski šport, lahko ugotovite, da ne gre za nov pojav. Gre za hudiča, ki se oblači v angela luči, ki ponuja rešitev in se predstavlja za nekaj dobrega. Češ, potrebno je biti prebujen (ang. woke) in se boriti proti rasizmu, predsodkom in diskriminaciji. In vnesti v družbo protistrup rasizmu tako, da uvedeš obrnjeni rasizem.
Nič nenavadnega torej, da je celo dr. Matjaž Gams julija letos v intervjuju za Delo dejal, da je woke ideologija pravzaprav obrnjeni fašizem. Kar je bil pravzaprav že »antifašizem« komunistične avantgarde, ki se je do naroda obnašala skrajno fašistično in rasistično. Kot je nekoč dejal zgodovinar dr. Jože Dežman, je totalitarna oblast uvedla t. i. partijski rasizem. Zato so vse te mesijanske ideologije, ki »rešujejo svet« (vključno z zeleno agendo), zgolj volk v ovčjem kožuhu. Delujejo po principu mimikrije: njihovi protežiranci na zunaj delujejo kot žrtve, dejansko pa so nič drugega kot strupeni plenilci. In morda še zanimivost: slovenska beseda »volk« se sliši isto kot angleška »woke«. Verjetno ne po naključju. Tragedija pa je v tem, da so tovrstne plenilske ideologije dandanes že sestavni del evropske politike. Tudi slovenske.
Živimo v zares norih časih: medtem ko eno leto po katastrofalnih poplavah številne visokoleteče obljube vlade ostajajo neuresničene – in ja, medtem smo prejeli že novo pošiljko Golobovih obljub, zaradi katerih je županja Črne na Koroškem spet potolažena za nekaj časa – se vlada ukvarja s takimi norostmi, kot je denimo uredba, kako bomo po novem pekli na žaru. No, verjetno bodo tisti, ki na ljubljanskih ulicah pečejo pleskavice in čevapčiče, izvzeti iz teh pravil, če vemo, kako je ljubljanski župan (in realni šef Golobove vlade) Zoran Janković s svojimi potomci praktično nedotakljiv tako za dacarje kot organe pregona. Očitno pa bi bila vladajoča elita rada nedotakljiva tudi za javno mnenje, zato ne preseneča besnenje Golobove spremljevalke na družbenih omrežij, češ, kaj imajo ljudje za komentirat, zakaj ni šla v Pariz.
Je torej presenetljivo, da se vladajoči eliti kolca po časih, ko je v kazenskem zakoniku obstajal verbalni delikt? Razvpiti Ljubo Bavcon bi verjetno sedaj glasno ploskal Golobovi koaliciji. Vsake takšne skorumpirane vladavine mora biti enkrat konec. Tako kot je venezuelski levičarski avtokrat stopil na mino svoje lastne objestnosti in postal »zrelo sadje« (špansko: fruto maduro), ki ga je mogoče z lahkoto sklatiti z drevesa, bo tudi pri nas prišel čas očiščenja. Morda že letos jeseni. Vendar ne bo dovolj zgolj odstop vlade in razpis predčasnih volitev.
Potrebno se bo soočiti z vso navlako preteklosti in sedanjosti, zaradi katere je slovenska tranzicija zašla v slepo ulico. In vzpostaviti strog, res strog nadzor nad izvedbo prihodnjih parlamentarnih volitev. Ter pomesti z vso demagogijo, s katero je propagandni stroj tranzicijske levice doslej uspešno velik del javnosti prepričal, da mora glasovati v slogu »samo, da ni Janša«. Ali pa ostati doma na dan volitev. Tej propagandni mašineriji je treba narediti nepreklicen konec! Proč s tranzicijskimi volkovi!
