Piše: Gašper Blažič
Borut Pahor velja za enega najbolj izkušenih slovenskih politikov. In nikoli ni tajil, da je izšel iz komunistične nomenklature. Leta 1987 je kot sveži diplomant iz politologije oz. mednarodnih odnosov na FSPN (danes FDV) že imel pripravljene kovčke za podiplomski študij v ZDA. Ni se izšlo. Tedaj sveže izbrani predsednik CK ZKS Milan Kučan je mladega Primorca angažiral za svetovalca za mednarodno politiko. Dve leti kasneje je postal najmanjši član CK, leto kasneje pa poslanec osamosvojitvene skupščine, ki je za seboj že imel velikopotezne načrte. Denimo o »sestopu z oblasti«.
Vmes se je SDP po združitvi z Delavsko stranko ter Socialdemokratsko unijo preimenovala v Združeno listo socialnih demokratov (danes SD), Pahor pa je postal predsednik stranke leta 1997 in že takoj najavil »tretjo pot«, pri čemer se je navdihoval po britanskih laburistih. Zaradi sorazmerne mladosti in nagnjenja k modnemu oblačenju so mu celo režimski mediji hitro prilepili vzdevek »Barbika«. Kot poslanec z dolgoletnimi izkušnjami je leta 2000 postal predsednik državnega zbora, v tej funkciji pa je med drugim podprl žalno sejo za umrlim dr. Jožetom Pučnikom, čeprav je tranzicijska levica temu nasprotovala. Leta 2004 je bil izvoljen, čeprav je bil na repu liste SD, za evropskega poslanca in nato leta 2008 postal predsednik vlade, ko je poskrbel za precej komičnih nastopov in so mnogi ugibali, ali je morda zasvojen s kokainom. Njegova premierska pot se je predčasno končala leta 2011, leto kasneje pa še funkcija predsednika stranke, ko je na kongresu v Kočevju izgubil proti Igorju Lukšiču. Kar pa mu je pomagalo pri predsedniški kandidaturi, ko je ugnal dogmatičnega levičarja Danila Türka. Ne glede na dokaj nekonvencionalen pristop h kandidaturi ter siceršnji nagnjenosti k levičarstvu se je kot predsednik republike solidno izkazal. Mnogi menijo, da precej bolje kot njegova naslednica Nataša Pirc Musar.
Na tem mestu bi bilo odveč ponavljati številne podrobnosti iz Pahorjeve dokaj burne politične zgodovine. Toda bolj ko se je njegov drugi predsedniški mandat bližal koncu, bolj jasno je postajalo, da se Pahor dejansko osvobaja vpliva dogmatične levice, s tem pa je pridobival simpatije z desne strani. A tisto, kar je bolj skrbelo njegove politične sopotnike, je bilo dejstvo, da so tudi nekateri posamezniki iz levega tabora začeli simpatizirati z njegovimi idejami in vključevalnim pristopom. Spominjam se, kako se je nekoč, še kot dokaj sveži predsednik »naslednikov ZKS« znašel v televizijski konfrontaciji z Vinkom Hafnerjem, tistim slavnim partijcem, ki je leta 1988 žugal s prstom Slobodanu Miloševiću na eni od sej jugoslovanskega CK-ja. Marsikdo bi to lahko naredil vzporednico z legendarnim duelom med Milanom Kučanom in Francetom Popitom, ko je slednji leta 1989 demonstrativno zapustil CK.
Toda Pahorjeva vloga je bila vseeno drugačna od Kučanove, predvsem pa veliko bolj drzna. V dveh predsedniških mandatih je distanca med njim in starimi centri moči postajala čedalje večja. S tem pa tudi distanca med Pahorjem in tistimi, ki so sledili starim centrom moči. In posledica? Nekdanji slovenski predsednik dandanes ne čuti več dolgov do nikogar več. Zdi se, da so mu stari borčevski krogi hudo zamerili predvsem njegovo spravno potezo v odnosu do Italije, s pomočjo katere je naša zahodna soseda slovenski skupnosti v Trstu vrnila Narodni dom. A morda je bila to malenkost v primerjavi s tem, da je začel »janšiste« obravnavati ne kot razredne sovražnike, ampak kot normalne državljane. Zdi se, da so mu to še najbolj zamerili. In ga izobčili.
Navsezadnje, po izteku predsedniškega mandata decembra 2022 Pahor doslej še ni dobil neke vidne vloge v mednarodni politiki, čeprav tam običajno kar mrgoli nekdanjih predsednikov republike. Kar je predvsem posledica tega, da ga vladajoča elita ni predlagala. Tako kot je denimo predlagala nekdanjega predsednika Danila Türka za (neuspešno) kandidaturo za generalnega sekretarja OZN. V dveh letih in pol so nekdanjega predsednika republike dobesedno »vrgli čez ramo«. Sedaj, ko je spregovoril o svojih stališčih za nacionalno televizijo v oddaji Intervju (ob voditelju Jožetu Možini), postaja tudi bolj jasno, zakaj je temu tako. Pahor še vedno ostaja pomemben dejavnik vplivanja na javno mnenje. Spregovoril je namreč o temah, ki so za sedanjo vlado »tabu«. Mnenje o domnevnem genocidu v Gazi je tu le vrh ledene gore. In ne dvomim, da Pahor kot ekspert za zunanjo politiko dobro ve, o čem govori. In navsezadnje se je njegovo stališče ujelo z razkritji o propagandi, ki jo preko svetovnih medijev širi Hamas. In jasno je bilo, da se Pahorjevo stališče ne ujema niti z njegovo nekdanjo stranko, kjer najbolj radikalna prohamasovska stališča zastopata Tanja Fajon in Matjaž Nemec.
A tisto, kar je vladajočim »dvignilo pritisk«, ni toliko javno izražen dvom v dogmo o izraelskem genocidu. Pač pa gre za to, da je Pahor kot levičar sesul njihovo lastno trdno prepričanje o tem, da imajo v vsakem primeru monopol nad resnico – pa naj gre za NOB, Palestino ali kaj drugega. Prav monopol nad resnico in hkrati lažna samozavest, da sedanja vladajoča elita zastopa to, kar misli ljudstvo, pa je tisto, kar je sprožilo pravi pogrom na nekdanjega predsednika republike. Ko namreč začnejo padati javnomnenjske dogme, ki predstavljajo osrednje stebre vladavine »posvečenih«, se s tem sproži metuljev efekt resnične svobode mišljenja. Pahor zagotovo ni janšist, niti desničar. Nič od tega ni. Je demokratično usmerjeni levičar, ki ima okoli sebe čedalje več somišljenikov. Med svojimi. Okoli njega nastaja »levica prihodnosti«, ki prisega na drugačno mentaliteto in civilizacijske norme kot sedanja vladajoča elita s svojo značilno mimikrijo. In drugačen diskurz, kot so ga oni vajeni. Če je vladajoča Svoboda s poimenovanjem samega sebe dejansko ukinila isto vrednoto, po kateri se imenuje (na tovrstne semantične zlorabe v politiki je v svojih zrelih letih veliko opozarjal partizan in publicist Viktor Blažič), Pahorjev krog dejansko razvija svobodo mišljenja. In to je tisto, česar se sedanja vladajoča elita boji kot hudič križa, saj se ta svoboda mišljenja v tem primeru razvija izven struktur »razrednega sovražnika« (tj. »janšistov«).
Morda se bo kdo spomnil tudi na primer Thompsona, ki je prav tako sprožil velik revolt rdečih demonov tako v svoji domovini kot drugod. Pri njem je bila razlika v tem, da je on kot domoljub in kristjan vstopil v subkulturni kontekst, nad katerim je imela levica doslej monopol. Povedano drugače, njegov vstop v sfero določene glasbene zvrsti je povzročila tako rekoč kulturno vojno, demoni so se vznemirili, ko so zaznali sebi povsem tuje sporočilo. Marko Perković Thompson je ukinil dogmo, da je glasbena zvrst, v kateri nastopa kot ustvarjalec, pod monopolom levice. Podobno tudi Pahor sedaj ukinja dogmo o izraelskem genocidu, s čimer je razkril šokantno resnico o tem, kako vladajoča nomenklatura v resnici zastopa monolitnost in uniformiranost mišljenja. S tem se Golobova koalicija in vlada izkazujeta kot skrajno škodljiv pojav v slovenski politični zgodbi. Veliko bolj škodljiv, kot smo doslej mislili. Morda bo kdo temu ugovarjal, češ bili so izvoljeni z demokratično voljo ljudi. Toda na tak način je bil izvoljen tudi Adolf Hitler …
