Piše: Jože Biščak
Ekonomija na mikroravni je dokaj preprosta zadeva. Slaščičar, ki bo v okolju, kjer imajo radi jagodne torte, prodajal čokoladne torte (ker jih ima sam neizmerno rad), bo zašel v težave. V prostotržnih državah ima dve možnosti: ali se prilagodi povpraševanju ali se preseli v okolje, kjer imajo radi čokoladne torte. V vzporednem svetu (beri: reguliranih državah) ima domišljija socialističnih inženirjev prosto pot. Da bi »pomagali« ubogemu slaščičarju, ki je po naključju prijatelj prijatelja vidnega funkcionarja, mu dajo subvencije, da lahko še naprej prodaja tisto, kar ima sam rad, ali pa preprosto sprejmejo zakon, ki (pod krinko varovanja zdravja ali česa podobnega) prepove prodajo jagodnih tort. V takem svetu se prej ali slej vse sesuje, ostane le pot v propad in revščino.
Čeprav je zadeva nadvse preprosta, sta Miha Kordiš (Levica) in Matevž Frangež (SD) v zadnji Tarči dokazala, da ne razumeta niti najbolj preprostih zakonitosti ekonomije, kaj šele javnih financ, o katerih sta razpravljala, zagovarjala koalicijsko pogodbo ter oporekala znanje ekonomistu in nekdanjemu finančnemu ministru Janezu Šušteriču, ki ni mogel skriti začudenja; zagotovo se je spraševal, kaj sploh počne v studiu. No, najbrž je vedel, da je razprava s centralnoplanskimi indoktriniranci in glavnimi vedeževalci, ki bodo kot pastirske duše vodile ljudi proti sončnemu vzhodu, nemogoča, zato se je trudil biti nadvse vljuden. Ni treba posebej razlagati, da se ključ za srečno življenje ne skriva v predalu Frangeževe ali Kordiševe nočne omarice. In da nihče ne more misliti na vse in vsega načrtovati. Še najmanj ta dva rešitelja planetov. Kakorkoli, Tarča je bila vsekakor spektakularen ognjemet ekonomske nepismenosti in napoved, kdo bo vodil državo in v katero smer se bo vse skupaj zasukalo.
Kako bo v praksi potekalo uresničevanje koalicijskega dogovora, so dva dni kasneje pokazali predvolilni podporniki levice –nje Tea Jarc in njeni poulični kameradi. Zasedli so Plečnikov stadion (v večinski lasti zasebnika) in sporočili, da so stadion »odprli«. Bati se je, da bo ta udarna revolucionarna pest enako ravnala, ko bodo novovladni skrajneži zahtevali »odprtje« praznih stanovanj. Zasebna lastnina očitno zanje ni ovira, da ne bi dosegli svojega in si postregli. In potem se nas Bog usmili.
Ti »organizatorji ljudstva« so že prestavili v predatorski način delovanja, njihov ciljni plen so najprej uspešni posamezniki, ki so morali trdo delati, da jim je danes povsem upravičeno dokaj lagodno. Nato bodo prišli na vrsto vsi tisti, ki svojega stanovanja »ne morejo posesati v 15 minutah«, na koncu bo nesprejemljiva tudi kakršnakoli zasebna lastnina. To se že dogaja. A ker to počno levičarji, je to dovolj velik razlog, da početje postane nevidno prevladujoči medijski druščini, ki je rajši že preklopila na organizirane obrekovalne uspešnice proti opoziciji.
Slovenija postaja peklenska luknja, kjer nič vašega ne bo varnega, kjer se bodo sredi noči pojavili v vaših domovih, delavnici, podjetju, na kmetiji ali vrtu. In da ne bo pomote. Oni niso nori, oni so škodoželjni in pokvarjeni, kričijo, da se borijo za pravičnejši in boljši svet. To je logično, saj nihče ne bo nikoli trdil, da se bori za slabši svet. In ti do včeraj obrobni bedaki so zdaj dobili še zaskrbljive količine politične moči, da vas oropajo in utišajo.
Zato je treba govoriti zdaj in toliko časa, dokler bo treba. Jasno in glasno je treba oporekati in kritizirati načrte, ki mejijo na (ali pa kar so) zločin. Molčati bi pomenilo biti v sostorilstvu. Besede so (tako se zdi) v trenutnem razmerju politične moči edino orožje na desni. Če bomo tiho in ploskali iluziji, bo to pomenilo, da se jim bomo prepustili na milost in nemilost. Še vaše truplo bodo pomolzli ob ustvarjanju anarhotiranije. Tokrat s pomočjo prihajajočih avatarjev z Gregorčičeve ulice.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
