Kdo v resnici potrebuje rusko-ukrajinsko vojno

Piše: Gašper Blažič

Zadnje čase je bilo zelo veliko pozornosti namenjene dogajanju v Ukrajini. Že dva meseca so mediji obujali pričakovanje o skorajšnji ruski invaziji v Ukrajino. Kar bi se moralo zgoditi včeraj – pa se ni. Prav nasprotno: pritisk ruske vojske na mejo z Ukrajino se je celo zmanjšal, s tem pa je očitno padla v vodo napoved o skorajšnji globalni vojni.  

To seveda ne pomeni, da ruskih groženj ne smemo jemati resno in da vrhovni ruski oligarh Vladimir Putin nima teženj po imperializmu. Na oblasti je že dobrih dvajset let in zdi se, da v Rusiji ni sile, ki bi ga lahko zlomila. Zato kakšne velike potrebe, da bi si oblast utrjeval z zunanjimi konflikti, vsaj ta trenutek nima. Je pa razumljivo dokaj glasen, saj mora ob dokaj oslabljeni Evropski uniji parirati vse močnejšim Kitajcem.

A obstaja tudi velesila, ki konflikt s Putinovo Rusijo potrebuje bolj kot kdorkoli. To so ZDA, natančneje Bidnova administracija. Izkazalo se je, da je sedanji ameriški predsednik na svetovnem političnem prizorišču dokaj šibka figura in da ga tudi na domačih tleh tolerirajo zgolj zato, ker mu je uspelo s prestola sklatiti sicer dokaj ekscentričnega predhodnika Donalda Trumpa, katerega so celo označevali za nekakšnega vojnega hujskača. A je bil vse prej kot to, saj je npr. konflikt s Severno Korejo bolj ublažil kot zaostril. In tudi ni dopustil velikih konfliktov z Rusijo, zato ni nič čudnega, da še danes krožijo o Trumpu zarote, da je pravzaprav ruski agent, ki se mu je uspelo prebiti do najvišjega položaja v Beli hiši. Bidnova administracija pa se sedaj bojuje z obupno nizko javnomnenjsko podporo, zato ji odpiranje konflikta z Moskvo pride še kako prav. Ob tem pa so pozabili, da je Putin sicer imparialist, ki pa ni tako neumen, da bi se spustil v vojaško avanturo, ki bi mu prinesla več škode kot koristi. Ergo: domneva o skorajšnji vojni je bila dejansko voda na Bidnov mlin – zaradi notranjepolitičnih potreb.

Da bi bolje razumeli, kaj se ta trenutek dogaja, se ozrimo v čas pred dobrimi tridesetimi leti, natančneje v leto 1989, ko sta Gorbačov v imenu Sovjetske zveze ter Bush v imenu ZDA končevala hladno vojno s srečanjem na Malti. Bilo je jasno, da se sovjetski imperij ruši, v državah vzhodnega bloka so padali komunistični režimi, majal se je tudi komunistični sistem v tedanji Jugoslaviji. V Sloveniji, tedaj še formalno socialistični republiki, smo dobili prve neodvisne politične organizacije: že maja 1988 je nastala Slovenska kmečka zveza, v začetku leta 1989 Slovenska demokratična zveza in februarja istega leta Socialdemokratska zveza Slovenije. Postalo je jasno, da je vladajoča monopolna ZKS izgubljala legitimnost in da bo prej ali slej prišlo do prvih večstrankarskih volitev. Zato so dogodki na Kosovu ter vzpon Slobodana Miloševića prišli tedanji slovenski komunistični vrhuški zelo prav. Šef CK ZKS Milan Kučan, predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik, predsednik republiške konference SZDL Jože Smole in ostali so v duhu »sestopa z oblasti« in obrambe človekovih pravic na Kosovu začeli dvigovati glavo zlasti v odnosu do partijsko konservativne Srbije, kar je bil seveda dobro preračunan manever. Bilo je pričakovati, da se bodo Srbi, obremenjeni s tezami iz memoranduma srbskih akademikov o nerešenem srbskem narodnem vprašanju, čutili ogrožene in prizadete, ker so dobili nož v hrbet od najbolj severne jugoslovanske republike, ki je bila pravzaprav edina, ki ni mejila na Srbijo in tudi ni imela nobenih odprtih nacionalnih vprašanj (za razliko od Hrvaške, ki je imela nekaj občin z večinsko srbskim prebivalstvom). Na nek način pa so razumeli, da morda slovenski narod ne razmišlja tako kot republiško vodstvo in so to hoteli preko mitingov tudi poudariti. Toda v tej dobro preračunani igri je bilo jasno, da se bo slovenski narod poenotil z vodstvom v obrambi Slovenije tudi za ceno rušenja »bratstva in enotnosti«. Kaj drugega mu tudi ni preostalo, saj je nad Sloveniji in njeno prihodnostjo viselo več Damoklejevih mečev. Na eni strani spremembe zadnje verzije jugoslovanske ustave iz leta 1974 v smer centralizma, na drugi strani pa rušenje neposlušnih pokrajinskih in republiških vodstev s pomočjo ulice. Če je slovenski partijski establišment še leto prej obračunaval z novonastalimi razrednimi sovražniki preko procesa proti četverici JBTZ in že prej z mnenjsko vojno proti Novi reviji in snovalcem t. i. pisateljske ustave, hkrati pa je pokleknil pred beograjskimi centralisti, je bila sedaj stvar drugačna: ZKS je morala za obstanek na domačih tleh tvegati tudi konflikt z Beogradom. In če je konflikt neizbežen, ga je potrebno usmeriti tako, da bo prinesel kar maksimalno korist republiškim oblastnim strukturam.

Kučan se je tako v letu 1989 lahko brez večje škode znebil »trde linije« ZKS s Francetom Popitom na čelu in hkrati igral na karto poenotenja naroda, saj je vedel, da stališča novonastajajoče opozicije glede Kosova in srbskega mitingaštva ne bodo bistveno drugačne od tistih, ki jih je sam lansiral v javnost. Zanj je bilo bistveno, da je partija za seboj zadržala dovolj veliko kritično maso ljudi, ki ni zaznala njenega moralnega bankrota. Slednji se je pokazal zlasti ob reakciji na napoved mitinga resnice v Ljubljani – srbski strategi so morali že vnaprej vedeti, da z razgrajanjem na teritoriju, ki ni direktno spadal v njihovo interesno sfero, ne bodo dosegli ničesar, pač pa samo še poglobili razkol med Ljubljano in Beogradom. Sanje o centralizirani Jugoslaviji so se tako končale že prej, še preden se je napoved mitinga resnice sploh zgodila. In ob sami napovedi je bilo znotraj slovenskih partijskih struktur v resnici veliko pregovarjanj glede tega, kako naj Slovenija ravna – ali dopustiti miting ali ga prepovedati. Nazadnje so se organizatorji (Božur) sami odločili za njegovo odpoved in še danes ni povsem jasno, kaj je najbolj vplivalo na to odločitev. Dejstvo pa je, da je še malo pred tem ZKS še vedno navijala za socializem in Jugoslavijo, a že tri tedne po spodletelem mitingu je ravno v času rušenja Ceauşescujevega režima v Romuniji ZKS sprejela novo, »evropsko« usmeritev. In se intenzivno pripravljala na kongres ZKJ, ki je sledil še tri tedne kasneje. Odhod slovenske delegacije s tega razvpitega kongresa se je partiji dejansko zelo obrestoval, čeprav morda še vedno premalo za to, da bi tudi po spomladanskih volitvah 1990 sestavljala vlado. A dovolj, da je zadržala ves nadzor nad družbenimi podsistemi.

Če torej s časovne distance opazujemo jugoslovansko dogajanje v letu padca berlinskega zidu, lahko rečemo, da je Kučanu neverjetno dobro uspel manever, s katerim je partijo – danes njene naslednike vodi Tanja Fajon – ohranil pri življenju. Izkoristil je ugoden politični teren, kjer je partija lahko usmerila pozornost z domačih razmer v Srbijo in s tem vzela pobudo novonastajajoči opoziciji. Vprašanje pa je, če bi v primeru, da bi ZKS-SDP kot najmočnejša posamična stranka v družbenopolitičnem zboru tedanje skupščine sestavila vlado z mandatarjem Janezom Kocijančičem, Slovenija stopila na samostojno pot tako, kot smo to doživeli pod Demosom. Prav v času Demosove vlade se je namreč dogajalo, da je Kučan, tedaj že kot predsednik republiškega predsedstva, lahko igral na dve karti: na eni strani je njegova opcija še vedno navijala za enotno Jugoslavijo (in to celo kljub plebiscitu – to dokazujeta Deklaracija za mir, destruktivno delovanje demoliberalcev ter sestanki SDP s kolegi iz Hrvaške ter BiH), na drugi strani pa je lahko javno kritiziral vlado, ki naj bi bila slabo pripravljena na dan D, s čimer se je ustvarjal vtis, da je bil Demos tisti, ki je zamočil projekt osamosvojitve, potem ko smo Slovenci na plebiscitu enotno potrdili odločitev za samostojnost. S tem je Kučan kot zadnji partijski šef še naprej vzdrževal status svoje politične superiornosti v slovenski politiki in od Ivana Mačka-Matije prevzel položaj »nekronanega kralja Slovenije« (po dr. Stanetu Grandi).

Kakorkoli že, prav ta primer nam razloži, zakaj je Joe Biden (in ne Vladimir Putin) tisti, ki v tem trenutku potrebuje rusko-ukrajinsko vojno.