Piše: Borut Korun
Konec aprila in začetek maja zaznamujejo dnevi, ki so v znamenju komunistične ideologije. Letos smo se ob tem počutili, kot da smo se vrnili v čas in v prostor, iz katerega smo pred desetletji pobegnili.
Praznovanja, ki jih je letos izvajala slovenska oblast, niso skrivala svojega bistva. Pokazala so, da gre pri tem za nekako jugoslovansko boljševistično rekonkvisto. Hkrati pa so nam s svojimi dejanji, s svojim obnašanjem, s svojimi nameni, ki jih ne skrivajo več, sprožili vrsto pomislekov. Recimo vprašanje, ki sem ga izrazil z naslovom tega prispevka. Začel ga bom z razmišljanjem ob dnevu, ko naj bi praznovali dan upora proti okupatorjem.
O sedemindvajsetem aprilu je bilo že veliko napisanega: da se je tisto, kar naj bi se tistega dne zgodilo, zgodilo pravzaprav en dan prej, oziroma da se v resnici ni nič zgodilo. Sešlo se je nekaj predvojnih občudovalcev Sovjetske zveze in ta sestanek je bil pozneje – za nazaj – razglašen za ustanovitev nekake združbe, ki naj bi bila naperjena proti okupatorjem. Pri tem ne drži nič, niti datum niti vsebina sestanka.
Vse te potvorbe in celo laži seveda ne morejo zakriti in zamegliti prave resnice, ki drži tudi kot sicer njihova konstrukcija »za nazaj«! Bistvo in edina resnica tistega sestanka je bila, da so se udeleženci, kdorkoli je že to bil in na njem sodeloval, solidarizirali z okupatorjem. Ustanovili so namreč Protiimperialistično fronto. Kaj je to pomenilo?
Druga svetovna vojna se je začela s skupnim napadom nacistov in komunistov na Poljsko. Zaradi tega napada sta v vojno vstopili Francija in Anglija, v komunističnem besednjaku dve imperialistični sili. Če so slovenski komunisti razmišljali protiimperialistično, so se torej postavili na stran okupatorjev Poljske in Jugoslavije. Nacisti in komunisti so bili takrat zavezniki in ve se, proti komu naj bi bilo zavezništvo uperjeno: proti imperialistom. Besednjak, ki so ga uporabljali eni in drugi, je tu zgovoren. Slovenskim komunistom je bilo torej takrat malo mar za svoj narod, za njegovo usodo, ko je bil dokončno razkosan in je bila njegova prihodnost več kot vprašljiva. Zanimal jih je boj proti imperialistom, svetovni spopad, ki bi naj prinesel komunistično prevlado celotnemu planetu. To je bil ideološki, verski cilj, ki je posvečal vsa sredstva in vsako izdajo. Tudi izdajo svojega naroda. In tudi sodelovanje z nacisti. Pa čeprav zaukazano iz njihove moskovske centrale. Pozabimo na to, da so pri tem drug drugega gotovo imeli za uporabne idiote. Presenetljiva je neznanska lahkotnost, s katero so komunisti pozabili usodo svojega naroda in se povsem posvetili nekakemu »križarskemu« pohodu zoper kapitalizem in imperializem.
Potem ko je Hitler napadel Stalina, je Kominterna svojim podružnicam ukazala upor. Sedaj so nacisti lahko postali to, kar so v resnici bili in v čemer se od komunistov niso razlikovali – sovražniki slovenskega naroda. Komunisti so nenadoma odkrili svojo ljubezen do naroda. Sedaj je narod in njegovi najgloblji interesi postal »koristen in uporaben idiot«. Skrb za njegovo usodo naj bi mobilizirala množice za upor proti nedavnim prijateljem.
Posebno tragično in neodpustljivo je, da so komunisti svojo navidezno preobrazbo uresničevali tako, da so pobijali tiste Slovence, ki bi se morebiti povezovali z »imperialisti«, tiste, ki niso bili za njihovo svetovno revolucijo. Označeni so bili za izdajalce in obsojeni na smrt. Zgodila se je prevara, ki nima para v evropski zgodovini. Gibanje, ki je bilo protinarodno, se je prelevilo v narodnega osvoboditelja, zmago pa zaznamovalo s pobijanjem ljudstva, ki naj bi ga osvobajalo. Nič čudnega, da se je del Slovencev odločil za sodelovanje z okupatorji. Drugega jim ni preostalo, če so hoteli preživeti.
Ukana je uspela, in kot so pokazale lanske volitve, slovenski narod še sedaj ni spoznal, kakšno vlogo mu je takrat dodelilo svetovno komunistično gibanje in kolikšno ceno je za to moral plačati.
Vendar ima levičarska rekonkvista tudi lepotno napako. Vedno bolj očitno kaže svoje bistvo, svojo protinarodno vsebino. Vabljenje migrantov, ukinitev urada za demografijo, ukinitev muzeja osamosvojitve …
Zgodovina se ponavlja.
