Piše: Dr. Matevž Tomšič
Ena od manter novodobnega »prebujenskega« progresivizma je, da je družba ostro ločena na dve kategoriji – na zatiralce in zatirane. To naj bi veljalo tudi za moderno zahodno družbo. Na eni strani je zatiralska večina, sestavljena iz avtohtonega belopoltega, krščanskega in heteroseksualno usmerjenega prebivalstva. Na drugi strani pa so t. i. zatirane manjšine, kamor sodijo etnične in verske skupnosti, večinoma takšne, ki so priseljene iz t. i. tretjega sveta, poleg njih še kakšni domači marginalci, denimo populacija LGBT. Zato naj bi bile te ogrožene skupnosti deležne brezpogojne sistemske zaščite.
Vendar je takšna predstava izrazito ideološko pogojena, saj izhaja iz negativne nastrojenosti, da ne rečemo sovraštva do zahodne civilizacije. Zato pogosto ne odraža dejanskega stanja oziroma ga prikazuje na zelo enostranski način, denimo tako, da vzorce, značilne za preteklost, nekritično projicira na današnji čas. Tako se denimo ameriška družba prikazuje rasno neenakopravno, kjer naj bi bili predvsem črnci še vedno podvrženi diskriminaciji, zatiranju in nasilju (govori se celo o t. i. sistemskem rasizmu). Ni mogoče zanikati, da so temnopoltni Američani v povprečju v občutno slabšem socialno-ekonomskem položaju kot njihovi belopolti sodržavljani. In da so med slednjimi še vedno živi rasni predsodki. Vendar obstajajo številni mehanizmi t. i. pozitivne diskriminacije, ki protežirajo deprivilegirane manjšine. Kar zadeva nasilje, pa je slika bistveno bolj kompleksna. Po statistikah so namreč nekatere od teh manjšin izrazito nadpovprečno zastopane, kar zadeva storilstvo nasilnih kaznivih dejanj. Tako so belci precej pogosteje deležni nasilja črncev kot obratno. To problematiko žrtev in storilcev postavi v precej drugačno luč.
Še bolj jasno se popačenost predstav o ogroženosti kaže na primeru Romov v Sloveniji. Levičarska politika, mediji in nevladne organizacije nas že desetletja prepričujejo, da gre pri njih za zapostavljeno etnično skupino. Res je, da se ta skupnost sooča s številnimi problemi, kot so nizek materialni standard, slabe bivalne razmere, nizka stopnja izobrazbe, visoka stopnja brezposelnosti itd.. To je povezano s šibko integriranostjo romske populacije v večinsko družbo, kar je še posebej očitno v jugovzhodni Sloveniji.
A probleme ima tudi večinsko prebivalstvo v teh krajih. In to prav z Romi in njihovim delovanjem. Vrstijo se dejanja pripadnikov teh skupnosti, ki ogrožajo varnost in lastnino ljudi. Poleti je romski učenec brutalno pretepel svojega vrstnika – v šolskih prostorih. Še bolj šokanten pa je bil napad skupine Romov na policijsko patruljo v bližini Kočevja. Da ne govorimo o »manjših« napadih, grožnjah, vlomih, zasedbi zasebnih zemljišč itd., ki so v zadnjem času stalnica na teh prostorih.
Levičarji na to porečejo, da je razlog v deprivilegiranosti romske populacije. Da je za slabo integracijo kriva večinska populacija, ki Romov ne sprejema. A gre pri tem za sprevračanje dejstev. Rome država že desetletja dokaj darežljivo zalaga z različnimi oblikami socialnih pomoči (za kar gre denar iz davkov večinske populacije). Pravosodje in organi pregona so dokaj popustljivi pri sankcioniranju deliktov pripadnikov teh skupnosti. Šole tolerirajo nepošiljanje romskih otrok k pouku. Dejansko je na prostorih jugovzhodne Slovenije lokalno neromsko prebivalstvo tisto, ki je ogroženo, saj je žrtev nasilja nekaterih pripadnikov romske populacije.
Za ureditev romske problematike niso potrebni posebni zakoni, strategije, ukrepi. Potrebna je dosledna uveljavitev pravil, tako da bodo veljala v enaki meri za celotno populacijo. Nesprejemljivo je, da se določeni skupini popušča v imenu nekakšnih »kulturnih posebnosti«. S tem se povzroča škoda tudi (ali še posebej) tistim pripadnikom te skupine, ki se želijo integrirati.
