Pred skoraj pol stoletja je slovenska Udba začelo z operacijo »Prijatelji«. Nadzorovali so ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Pozzo se je ukvarjal z uvozom polizdelkov družbe Freud iz Udin. Pripeljal jih je v Dečane, kjer je polizdelke dokončal in zato na trgu prek slovenskih posrednikov, katerim je plačal provizijo, dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ.
Nekaj podobnega se je zgodilo, ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka od italijanskega podjetja Mitland kupila tovarno keramičnih ploščic. Italijani so s poslom na tečajnih razlikah zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir, OZD Metalka pa je dobila provizijo od izpeljanega posla. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri »moralna politična kvaliteta« vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih. Povedano drugače: tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost.
Na ta dva primera iz knjige Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča publicista in raziskovalca Udbe Romana Leljaka sem se spomnil ob gledanju oddaje Tarča na javni televiziji o umazanih poslih slovenskih bankirjev. Oddaja, ki je govorila o stranpoteh slovenskega bančništva, je bila sicer gledljiva, precej poučna, saj je razkrivala temne plati bančništva. A zmotilo me je nekaj, kar je bilo najbolj razvidno iz besed novinarke Eugenije Carl. Ko se je pogovarjala z nekim podjetnikom, ki je moral za odobritev kredita nekomu očitno plačati provizijo, je pri vprašanju, o kakšnih zneskih je govora, dejala: »… podkupnine, provizije, imenujmo jo, kakor jo hočemo…« Torej, Carlova je izenačila podkupnine in provizije, s tem pa kriminalizirala provizije. Nasploh so v oddaji brez jasne ločnice izenačevali tri pojme: korupcijo, podkupnine in provizije.
Naj razjasnimo. Plačilo provizije samo po sebi ni podkupnina, niti ne korupcija. Če bi bilo, potem bi bilo vsako zaračunavanje bančne, nepremičninske ali druge provizije, ki jo plačujemo (včasih ne da bi sploh vedeli), kriminalno početje. Na načelni ravni je denimo tudi trgovski rabat (popust pri ceni blaga, ki ga da proizvajalec navadno trgovskemu podjetju) provizija. Podobno je lahko s katerimkoli posrednikom, tudi bančnim ali nepremičninskim.
Recimo, da ste prodajalec nepremičnin. Prodajate hišo, ki je na odlični lokaciji, zanimive arhitekture in je zato precej draga. Težko jo je prodati, ko jo boste, boste dobili provizijo. To je odstotek od celotne prodajne cene, je nekakšna nagrada vam, prodajalcu za vaš trud pri prodaji, hkrati vas spodbudi k čimprejšnjemu dokončanju nepremičninskega posla. Ta provizija je povsem legalna, običajno odobrena s strani vašega nadrejenega v nepremičninski agenciji. Ponavadi se ta provizija razdeli med nepremičninskega agenta in nepremičninsko agencijo. Tu ni ničesar nelegalnega, ničesar, kar bi lahko kriminalizirali, še posebej ne, ker gre za posredniški odnos med dvema zasebnikoma.
Kdaj bi zadeva lahko postala sporna? Denimo, da bi vi kot prodajalec del provizije obljubili policijskemu načelniku, ki bi v času kupčevega ogleda hiše z namenom doseganja višje cene (s tem pa tudi provizije) v okolici ustvarjal razmere idiličnega okolja (denimo odganjal klošarje, preprodajalce droge), čeprav okolje v resnici ni tako. To bi bila tipična podkupnina za koruptivnega uslužbenca države, vi pa bi bili lahko poleg dajanja podkupnine lahko obtoženi tudi za kaznivo dejanje preslepitve kupca.
Kaj je torej podkupnina? Podkupnina je darilo (lahko v obliki dela provizije), ki spodbudi ali vpliva na dejanje oziroma ravnanje posameznika, ki ima uradno ali javno funkcijo. To pomeni kršitev tako imenovanega dolžnega ravnanja z namenom, da se pridobi denar, blago, pravice, lastnina, privilegij, prejemke ali vrednostne predmete zase ali za koga drugega. To je tipična korupcija, za katero pa je potrebna zloraba zaupanega položaja v različnih vejah oblasti ter tudi v političnih, mestoma celo neekonomskih organizacijah. Če si pogledamo nekatere primere iz oddaje, lahko vidimo, da gre za poslovni odnos med posamezniki oziroma zasebniki. Pri tem seveda ne mislim na primer direktorja podjetja Agroruše Veselina Djuroviča, kjer je v ozadju tudi tipičen kriminal, kot so grožnje in izsiljevanje.
Oglejmo si drug primer. Oseba A potrebuje kredit. Obrne se na osebo B (posrednika), ki je bolj vešč tega posla. Osebi A obljubi, da mu bo uredil kredit, vendar v zameno želi provizijo – dva odstotka od vrednosti kredita. Se vam zdi to podkupnina? Korupcija? Če bi bila to podkupnina, potem je vsaka obljuba (in tudi izpolnitev obljube), ki jo mati in oče dasta svojemu otroku, da bo dobil to ali ono, če bo naredil to ali ono, (kaznivo) koruptivno dejanje.
Različne države imajo različne pravne sisteme. V Sloveniji bi morala oseba B, da bi bilo vse v skladu s pozitivno zakonodajo (kakršnakoli pač že je), za znesek provizije osebi A izstaviti račun in plačati davek. No, šlo bi tudi brez računa, a oseba B bi morala provizijo prijaviti kot svoj dohodek. Samo dejanje posredovanja pri kreditu in plačilo provizije pa ni ne podkupnina, ne korupcija. Če bi bilo to kaznivo dejanja prejemanja podkupnine, potem so vsa podjetja, ki se ukvarjajo s kreditnim posredništvom (in teh, verjemite, ni malo), ves čas v kaznivih dejanjih. Pa niso. Tudi tista niso, ki se ukvarjajo in posredujejo na javnih razpisih, kjer je v igri davkoplačevalski denar in je korupcijsko tveganje zelo visoko. Eno od teh podjetij se oglašuje takole: »Bogate izkušnje s področja pridobivanja evropskih sredstev in drugih nepovratnih virov financiranja za vsebinsko različne projekte nam dajejo podlago za visok strokovni nivo storitev.« Vam to ne diši po korupciji? Se vam ne zdi, da ima to posredniško podjetje dobro veze v uradnih državnih institucijah? Še pohvalijo se: »Naše podjetje je izpeljalo več kot 600 projektov, ki so bili odobreni, izvršeni, financirani in pravilno zaključeni.«
Hočem reči, pri oddaji Tarča me je zmotilo, da jim je uspelo javnost prepričati, da je provizija enako podkupnini in da je dajanje provizije koruptivno dejanje. Žal je nacionalna televizija zamudila priložnost, da bi te pojme razčistila.
