»Napad na klub Tiffany v Ljubljani je strahopetno, bedno dejanje. Žal tovrstno nasilje ni osamljen primer v naši družbi. Prepričan sem, da bodo pristojni organi opravili svoje delo in izsledili storilce.« Te besede je na twitterju zapisal predsednik vlade Marjan Šarec po napadu na zgradbo, kjer domujeta dva LGBT kluba.
Do takšnih pojavov nasilja, kot se je zgodil nedavno zgodil na Metelkovi v Ljubljani, imam zelo odklonilno stališče. In zagotovo mi ne bi bilo prijetno, če bi se v tistem trenutku znašel kot možna tarča napada. Nekoliko drugače pa dojemam sekundarne posledice tovrstnih dejanj – namreč, iz tega dogodka se je spet gradilo politično agendo, pravzaprav zaroto o političnem ozadju takšnih napadov. Iz skupinice storilcev, ki je v zgodnjih jutranjih urah vpila nekaj o »pedrih«, so LGBT-aktivisti naredili nekakšno izpostavo menda vplivnega dela politike. Češ, ker nismo omejili sovražnega govora, besede prehajajo v dejanja. Ergo: samo še korak manjka in kmalu se bo začelo istospolne osebe celo javno pobijati. Vsaj tako je mogoče razumeti javne odzive organizacij, ki so obsodile ta napad.
Sam že preveč dolgo spremljam tovrstne pojave, da bi lahko kar mirno nasedel tistim, ki problem tudi umetno napihujejo in ga skušajo izrabiti v druge namene. Osebno se takšnim lokalom, ki propagirajo LGBT, najraje izognem. In nisem tip človeka, ki bi šel tja povzročat hrup. Zato mi je povsem tuje in nerazumljivo etiketiranje tistih, ki bi najraje tudi mene uvrstili med potencialne napadalce. Na takšen način reševanja problema pač ne pristajam.
Ob vsem tem pa je zanimivo, da razni vandalski napadi na kapelice in cerkve, kjer lahko zasledimo tudi številne žaljive in grozilne napise, niso zadosti velika grožnja za javni red in mir, da bi se ob tem lahko oglasil tudi premier, ki se, mimogrede, deklarira za katoličana – pa pustimo ob strani dejstvo, da je politični zastopnik številnih vsebin, ki so v škodo katoličanov. Za zdaj še nisem zasledil Šarčevega protesta denimo ob napadu na kapelico v Logatcu, pa ob napisih na cerkvenih zidovih v mariborskem Pobrežju. Verjetno tega tudi ne bom dočakal. Kar pravzaprav samo dokazuje tezo, da očitno nismo dosegli diskontinuitete z rdečim režimom in da je tudi sedanja država dejansko le mala SFRJ. Morda le s to razliko, da je stari leninistični refleks vase posrkal tudi tisto, kar je še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veljalo za skoraj bogokletno. Tedanja »nova družbena gibanja«, ki so nastopala kot neke vrste »opozicija«, danes predstavljajo del substance neoleninistične države. In ko pride do napada nanje, je dejansko napadena država. In v tem primeru je treba najti vse potencialne državne sovražnike, ki ogrožajo substanco. Vključno z avtorjem teh vrstic. In jim ponovno dati lekcijo.
Tudi zato sem prepričan, da se bodo takšni incidenti ponavljali še naprej. Ker so koristni. In ker vedno znova izzovejo delovanje iste logike: geji kot žrtve, domnevni desničarji pa kot storilci. In ti storilci so tudi neke vrste državni sovražniki. Nekakšna bela garda torej. Saj veste – če bele garde ni, si jo je treba izmisliti.
