Piše: Jože Dežman
V nedeljo, 16. maja 2021, sem bil deležen prisrčne pozornosti budnega ženstva. Ksenija Horvat, Petra Svoljšak in Aleksandra Berberih Slana so branile Kajo Širok pred mojimi oznakami, ki so bile objavljene maja 2021 (spletni Siol, Demokracija, Reporter …).
Kot medij so uporabile kar intervju v nacionalni televiziji. Ker je bila tema spomin in pozaba, naj nadaljujem dialog v upanju, da se bomo laže razumeli, kaj skuša Širokova s svojim brambovstvom doseči, kaj povedati in kaj prikriti.
Obrambno črto so gospe postavile zelo strogo. Berberih Slana je govorila o predanosti in brezkompromisnosti in da če gre komu to v nos, je to »naša znana ljubezen do povprečnosti«. Svoljšakova pa se je spravila na one, »ki jim tak način angažiranja ženske ne leži«.
Moje prvo vprašanje je, ali ne bi bilo umestno, da bi v intervju k uvodnim besedam povabili tudi zaposlene v Muzeju novejše zgodovine Slovenije? Ali bi bile pripravljene poslušati materi, ki sta bili v času najhujših materinskih stisk s sinovoma izpostavljeni trpinčenju Širokove? Ali bi želele vedeti, kako je Širokova dobršen del svojega časa posvetila zasledovanju in nadziranju zaposlenih, vključno z nejupravičenim odvzemanjem delovnih ur? Ali bi prisluhnile enotnim pričevanjem zaposlenih o tem, kakšna mora so bili zanje prepogosto večurni ponedeljkovi kolegiji, na katerih so morali poslušati samogovore in samohvale Širokove in so jih prestajali v strahu, koga bo ta dan najedala? Ali bi jih morda zanimale tragikomične anekdote, kako je s svojimi nadženskimi silami Širokova obvladala tako knjižničarstvo kot oblikovanje, se vtikala v vse in vsakogar kot bitje, ki vse ve in vse zna?
Pa ne bi bilo treba vprašati samo zaposlenih. Če bi jih zanimalo, so prav tako »preseganje povprečnosti« in »ženskega angažmaja« doživljali še mnogi, ki so želeli sodelovati z MNZS.
Zato je nenavadno, da Širokova v intervjuju poudarja timsko delo in hvali svoje sodelavce v MNZS. Tega namreč doslej niso zaznali. Torej imamo zelo terapevtsko vprašanje. Katera Širokova je resnična: ali ta iz intervjuja ali ta iz resničosti?
Nedvomno pa je Širokova zaposlenim v MNZS lahko iz srca hvaležna, da niso nadaljevali začetih pravnih postopkov zoper njo.
Širokovi je Horvatova ponudila tudi rešilno brv, da bi povedala, zakaj ni raziskala slovenskih usod v nacionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Širokova se je razgovorila o zapletenosti ex-jugoslovanskih razmerij, Avstrijcih, Poljakih, Unescu. Toda vprašanja, ki sem jih že zastavil, naj ponovim bolj natančno.
Ali se ima Širokova za strokovnjakinjo za holokavst, da se je dala leta 2013 vključiti v ekspertni uredniški odbor, ki naj bi pripravil scenarij za skupno jugoslovansko razstavo v Bloku 17 v Auschwitzu?
Kako to, da je ta odbor leta 2015 poročal, da je delo opravljeno, leta 2019 in danes pa Širokova ugotavlja, da ni?
Ali je povprašala na Inštitutu za novejšo zgodovino, koliko je bilo slovenskih smrtnih žrtev Auschwitz-Birkenaua?
Ali je pregledala arhiv velike razstave o koncentracijskih taboriših iz leta 1961, ki je shranjen v arhivu MNZS?
Ali je pregledala sezname taboriščnikov, ki jih hrani MNZS?
Ali je pregledala arhive o taboriščih v Narodni in univerzitetni knjižnici in Arhivu Republike Slovenije?
Ali ve, da v Muzeju novejše zgodovine Celje hranijo okoli 800 portretnih fotografij taboriščnic/kov iz Auschwitza?
Zakaj Širokova slovenskim poznavalkam/cem ni omogočila, da bi šli raziskovat taboriščni arhiv v Auschwitz-Birkenau?
Širokova je v intervjuju poudarila, da je besedilo za ploščo, ki so jo ob letošnjem dnevu odpora proti okupatorju odkrili na nemškem veleposlaništvu, nastalo v MNZS. Da se je nemško veleposlaništvo obrnilo na muzej in in da so projet izvedli skupaj, da gre za diplomatsko odličnost in sposobnost za soočanje s preteklostjo. Sam sem pri dveh zaposlenih, ki sta sodelovala pri pisanju precej enigmatičnega besedila, zvedel, da sta prispevala del besedila. Nista pa zapisala neresnične trditve, da naj bi bil Josip Vidmar »od 1944 so 1946 predsednik slovenskega parlamenta«.
Glede na izrečeno v intervjuju sklepamo, da je to neresnično trditev dodala Širokova. Če jo je, bi bilo prav, da se nemškemu veleposlaništvu in slovenski javnosti opraviči za zapisano neresnico in predlaga, naj napis na plošči čim prej spremenijo.
V nedeljskem pogovoru smo sicer lahko prepoznali sledi spremenjene dialoške drže, ki se zaveda, da vsaka generacija ne ponuja le novih odgovorov ampak postavlja ohranjenim zgodovinskim virom tudi nova vprašanja. Morda smo celo slutili rahlo zavedanje o subjektivnosti zgodovinarjevega dela ter odprtost do spoznanj in pristopov onkraj ideoloških in političnih meja, omejitev in stereotipov. Na tem bi veljalo v prihodnosti graditi raziskovalno držo in odprto diskusijo. Predlagam, da vso to polemično energijo, ki jo mediji v razmerah zaostrene politične polarizacije zelo radi razširjajo, preusmerimo v delo, sodelovanje in strokovni dialog, ki bo v širši javnosti krepil prepričanje, da nas razlike bogatijo. Za to pa je več kot dovolj priložnosti!
Dr. Jože Dežman je zgodovinar, publicist in direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
