Piše: Mitja Iršič
Zadnja dva tedna smo v Sloveniji doživeli frontalni napad na projekt drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, kot ga nismo videli že od zloglasnega »referenduma o zakonu o vodah (ali kot so ga promovirali, referenduma o zakonu »o čisti pitni vodi«. Na površje je prišla praktično ista zasedba kot takrat – mediji na čelu z RTV Slovenija, okoljevarstveni in druge leve NVO, akademiki … tokrat jim je pomagal še propadli politik Gregor Golobič s svojo zvesto četico. Zakaj jedrska energija tako zelo moti vse akterje leve politične scene?
Preden odgovorimo na to žgoče vprašanje, se raje vprašajmo, kakšni so njihovi uradni pomisleki o projektu. Prvi je, da sta neznana cena in časovnica projekta. Res je, a politika se je že pred desetletjem odločila, da želi imeti točno tak referendum, kjer je vprašanje le, ali se načeloma (neobvezujoče-posvetovalno) strinjamo z nadaljnjo uporabo jedrske energije. Drugi pomislek je, da so državno vodeni projekti podvrženi korupciji. Človek bi pozdravil takšno iskrenost v politični opciji, ki nas je dve desetletji posiljevala z nacionalno-socialistično gospodarsko dogmo, kjer se mora država infiltrirati v čisto vsako poro gospodarske aktivnosti v državi. Seveda gre – kot pri prvem pomisleku – za zablodo. Zaskrbljeni nad drugim blokom se ne bodo jutri začeli boriti še proti drugemu tiru, državni graditvi cest, državno financirani Emoniki ali novemu »superračunalniku«, ki ga kupuje vlada.
Kaj pa ljudem na nobeni okrogli mizi, oddaji RTV Slovenija ali v članku v velikih medijih – najbrž namerno – niso razložili?
– Jedrske elektrarne lahko zagotavljajo stabilno in zanesljivo proizvodnjo energije 24 ur na dan, kar je njihova ključna prednost. Veste, zakaj plačujete višje omrežnine in uporabljate sušilne stroje le ponoči? Zaradi tega, ker sončne in vetrne elektrarne v sistem vnašajo nihanja, ko sonce ne sije in veter ne piha.
– Jedrska energija je dolgoročno veliko cenejša od pridobivanja energije iz sončnih ali vetrnih elektrarn. Te dni se vsi prepirajo o tem, zakaj ministrstvo za okolje skriva študijo Aleksandra Mervarja o tem, naj bi bila jedrska energija tudi do trikrat cenejša od izključno obnovljivega scenarija, a takšne raziskave sploh ne potrebujemo. Opravili so jih že v tujini in rezultati so zelo pomenljivi: Fraunhofer Institut in Agora Energiewende sta npr. analizirala, kako so pogoji za obnovljive vire v Nemčiji povzročili potrebo po močnih varnostnih rezervah, kar je znatno povečalo stroške prehoda na obnovljive vire energije. Po njihovih analizah bi lahko jedrska energija bila dolgoročno občutno cenejša, ker omogoča stabilno proizvodnjo in ne zahteva tolikšnih dodatnih stroškov za shranjevanje energije ali regulacijo omrežja. Pri tem pa je treba upoštevati, da ima Slovenija še slabše pogoje za izkoriščanje obeh ta čas aktualnih obnovljivih virov energije (sončnih in vetrnih – na hidroelektrarne so vladajoči zaradi ljubiteljev rib že pozabili). Tudi poročilo Mednarodne agencije za atomsko energijo (IEA) o energetskih potrebah v srednjeevropskih državah, kot je Slovenija, kažejo, da gre izključno za države z omejenim potencialom za OVE, zato je v takih primerih jedrska energija ključna za doseganje nizkoogljičnih ciljev, ne da bi pri tem prišlo do občutnega povišanja stroškov za potrošnike.
Volivec, ki bi te podatke poznal, bi razumel, da izbira ni med drago jedrsko elektrarno ali prihranjenimi desetimi milijardami, s katerimi bi lahko financirali samozaposlene umetnike. Tako bi volivec vedel, da gre za izbiro med drago jedrsko in še dražjimi obnovljivimi viri in da gre za strošek, ki se mu ne moremo izogniti, lahko ga le prenesemo na položnice, ki jih bomo plačevali čez dvajset let.
A odgovorimo raje na vprašanje iz uvoda. Zakaj se leva politična scena tako zelo bori proti jedrski energiji? Mislite, da okoljski aktivisti, Golobovičeva antijedrska vojska in antijedrska frakcija znotraj Gibanja Svoboda (kateri na tiho pripada tudi premier) ne poznajo raziskav inštituta Frauenhofer, Agore in Mednarodne agencije za atomsko energijo? Figo. Seveda jih poznajo. Če torej vedo, da je jedrska energija edina izbira, da ohranimo energetsko neodvisnost in kolikor toliko normalno življenje, kaj je njihov končni cilj? Ne gre za iskanje provizij iz preprodaje poceni kitajskih fotovoltaičnih panelov – to je kratkoročna igra. Dolgoročna igra je veliko bolj mračna. Gospodarska odrast. Umiranje na obroke. Nižanje življenjskega standarda. Energetska revščina. Socialistom so namreč srečni in finančno neodvisni ljudje odveč. Z njimi ne bodo nikoli doživeli revolucije.
