Piše: Davorin Kopše
V urejenih državah se o obveščevalnih dosežkih le redko javno govori. Pa še to v omejenem obsegu, saj noben primer ni omejen le na en sam dogodek, vpletenih pa je lahko več držav. V Sloveniji so na začetku decembra preteklega leta aretirali dva domnevna ruska vohuna, dogodek pa je bil izrazito slabo predstavljen javnosti.
Predvsem so odgovorni politiki v javnih nastopih govorili neumnosti, v oči pa bode tudi dejstvo, da so novico lansirali v javnost dober mesec in pol po dogodku. Precej bolj normalno bi bilo takoj podati izjavo za javnost in ne dajati dodatnih pojasnil.
Aretacija sovpada s časom odstopa ministrice za NZ
Le nekaj dni pred aretacijo dveh ruskih vohunov, kot so poročali, je po zapletih s predsednikom vlade odstopila ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar. Uradno je odstopila zaradi nesoglasij v zvezi z kadrovskimi menjavami in organizacijo varovanja predsednika vlade. To je sicer verjetno, v javnosti pa se je špekuliralo, da je bilo v ozadju zagotovo še kaj več. Ker ja, prijeta obveščevalca sta bila izročena v postopek policiji in tožilstvu. O Bobnarjevi si lahko mislimo marsikaj, po desetletjih dela v policiji pa zagotovo ni naivna. Morda so jo pregnale veliko širše zakulisne igrice.
Slovenska zunanja politika pod vodstvom Tanje Fajon je več kot očitno zelo pro ruska. To je potrdil tudi njen nastop na televiziji, ko je govorila o (ne)stališčih ministrstva, kjer je ministrica. Tam je vneto razlagala, da je treba za vsako reakcijo politike in diplomacije počakati na razplet na sodišču. To cincavo čakanje jo je v bistvu izdalo. Ozadje bi lahko bilo usklajeno med obema politikama. Naj na tem mestu povem, da si ne želim izvedeti, da imam prav.
Primer pro ruske politike je tudi nedavna izjava formalno predsednika vlade Goloba. Boji se, da se obe strani pripravljata na zaostritev vojaških spopadov, kar po njegovem mnenju ne more biti dobra popotnica za mirovniški načrt. Izjava je v bistvu poziv napadene strani k predaji, kar je ali bi moral biti prvovrstni škandal.
Golobova oblast hrepeni po slavi, zato je sekretar za nacionalno in mednarodno varnost v kabinetu predsednika vlade Andrej Benedejčič ponosno izjavil, kako da je bilo odkritje vohunov največji uspeh Sove do zdaj. Pa ravno zdaj, ko je direktor podrejen Golobu?! Sova je bila že do zdaj večkrat uspešna, nikoli pa si ni natikala perjanice. Tudi zdaj naj si je ne bi, so ji jo pa drugi. Informacija namreč naj ne bi prišla iz obveščevalnih krogov, niti s policije ali tožilstva. Od kod pa, iz Rusije? Zelo mogoče.
Komentarji o odvračanju pozornosti
Obveščevalni uspeh naj bi bil odvračanje pozornosti od evidentnih težav Goloba. Na notranjepolitičnem področju se mu ne izide uresničevanje obljub, največjo težavo pa ima iz časa, ko je bil direktor podjetja za mešetarjenje z električno energijo Gen-i. Gre za odkritje denarnih transakcij in dvigovanje gotovine ter odprtje tajnega bančnega računa v Romuniji, ki naj bi ga po njegovi trditvi odprl njegov dvojnik. Bilo bi smešno, če tega ne bi izjavil predsednik neke vlade.
Golob naj bi poskušal na vse načine odvračati pozornost od načina svojega vladanja in utemeljenih sumov, da je vpleten v mednarodni kriminal. Močno dvomim, da je to Golobovo maslo. Ne dvomim pa, da ta človek sploh ne ve, kaj se dogaja okrog njega. Sam Golob vohunske zgodbe ne komentira, če kdo pa bi jo moral med prvimi, saj dobiva ali bi moral dobivati redna poročila Sove. Zelo verjetno je, da se je ta čudežna vohunska pripovedka vseeno zgodila povsem mimo njega. Izvedli so jo mnogo bolj premeteni mački, kot sam misli da je. Nekaj podrobnosti, ki kažejo na to.
Ne bi rad širil problema, ampak hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki pripada politični opciji SD, je v zadnjem času prav tako dal nekaj izjav v podporo Rusiji. Tudi Tanja Fajon si po lastnih besedah ne zna predstavljati varnostne arhitekture v Evropi brez Rusije. O tem govoriti v času, ko traja brutalna agresija Rusije na Ukrajino, ni nič drugega kot izražanje naklonjenosti Rusiji. Kako bo Tanja Fajon gradila varnostno situacijo v Evropi skupaj z nekom, ki v vojni množično pobija civiliste vseh starosti in obeh spolov, ni jasno. Jasno pa je, kako ruska politika razume njene besede. Ker so to redko slišane izjave podpore, se jih Putinova politika rada oprime in jih tudi javno izpostavlja.
Kaj če
Ena od osnov obveščevalnega, predvsem pa protiobveščevalnega dela je v vprašanju, kaj če. To je še posebej pomembno, ko se ugotavljajo vzroki, način delovanja, kaj bi lahko še stalo za tem ali vplivalo na dogajanje ipd. Konstruktivna domišljija je pri tem zelo zaželena, treba pa je odgovoriti na čim več tovrstnih vprašanj. Le tako se lahko zgodbo pripelje do verjetnosti ali končne potrditve. Zato je obveščevalno delo dolgotrajno in natančno, ves čas pa ga je treba skrbno analizirati. V vojni in ljubezni je vse dovoljeno, pravijo. V tej zgodbi gre za oboje. Vojna med Rusijo in Ukrajino se odvija v Ukrajini, ljubezen politike SD do Rusije pa traja že iz časov, ko so bili Komunistična partija in so stopili v to razmerje z boljševiki.
Kaj če so obveščevalno afero zrežirali Rusi, da bi razbremenili svoje politične zaveznike obtožb pro ruske politike? Kaj če so žrtvovali svoja dva nepomembna človeka? Kaj če je bilo vse to dogovor obeh strani? Kaj če bosta obtožena v sodnem procesu na hitro oproščena zaradi procesnih napak in pomanjkanja dokazov? Kajti ruskega veleposlaništva in ruskih diplomatov v Sloveniji v zvezi s to zadevo niso niti najmanj obremenili. Niti mediji jim niso poslali vprašanj. Kaj če je torej vse zmenjeno zato, da bi se lahko podpora ruski agresorski politiki nadaljevala?
Neverjetna naivnost Sove
Včasih je treba v obveščevalni dejavnosti podtakniti obveščevalne (dez)informacije. To je znano, neverjetno pa se zdi, da bi slovenska obveščevalna služba padla na to finto. V trenutni splošni situaciji v državi pa tudi to ni izključeno. Želja po hitri slavi je vidna na več področjih. Dajejo se lažne obljube, govori se o smelih načrtih, ki jim ni videti niti obrisa, hvalisanje pa sega na področje uspešne stabilizacije politične situacije v državi v smislu; dobršen del politike smo izločili iz vsega dogajanja in dosegli enotnost.
Osnovno vprašanje torej je, ali je do prijetja ruskih vohunov sploh prišlo ali pa sta nam bila izročena. Lahko sta prostovoljni žrtvi brez vedenja ali pa z vednostjo. Kdo vse bi lahko vedel in/ali bil vpleten, pa je vprašanje za prizadevno obveščevalno delo, ki bi se moralo po tem scenariju šele začeti. Če je interes in če ni prepovedi politike, seveda. V naivnost Sove kot strokovne službe v tem primeru ne verjamem.
