Za Louisa Michaela Seidmana najbrž še niste slišali. Pa nič zato, ničesar niste zamudili. Čeprav 71-letni profesor na Univerzi Georgetown v Washingtonu spada med »uglednejše« pravnike, je tipični predstavnik političnih korektnežev, ki jih je kot listja in trave. Nekdaj prvoborec za svobodo izražanja je postal vnet preganjalec tako imenovanega sovražnega govora.
Zadnja leta se pogosto posipa s pepelom, češ da je bilo njegovo prejšnje stališče napačno, ampak to je bila posledica njegove mladosti. Takole je dejal za New York Times: »Ko sem bil mlajši, sem imel običajno liberalno mnenje o državljanskih svoboščinah. Sčasoma sem spremenil stališče do tega vprašanja. Sprevidel sem, da je napačno trditi, da je svoboda govora sredstvo za vzpostavitev pravičnejše družbe.«
Ste razumeli ta kopernikanski obrat? Človek, ki se je kot mlad zavzemal in boril za svobodo izražanja, na zimo svojega življenja meni, da svoboda govora škodi družbi. Ni edini. Leto dni starejša profesorica prava na Univerzi Michigan Catharine A. MacKinnon, ženska, za katero so se v mladih letih ozirali moški, sama pa je svobodo jemala dobesedno, je šla še korak dlje. Po njeno svoboda izražanja prinaša krivice, saj se uporablja tudi za »širjenje idej, ki vznemirjajo«. In naprej. »Kar je bila nekoč obramba nemočnih, je danes v prvi vrsti orožje elit,« pravi MacKinnonova, ki na univerzi predava evolucijo zločina na podlagi spola in enakopravnost spolov, in dodaja, da je svoboda govora danes postala »meč diktatorjev, rasistov in mizoginistov, nacistov in supremacistov, pornografov in korporacij, ki kupujejo volitve«. Skratka, levičarje in različne progresivce danes svoboda govora, ki so jo sami do nedavnega vneto zagovarjali, vznemirja, ker so spoznali, da velja tudi za desničarje.
Kaj se je v teh letih spremenilo, da je prišlo do takega preobrata? Levica nima več monopola nad resnico. Spoznanje, da so internetni mediji in družbena omrežja postala močno orožje svobode govora, jih je tako iztirilo, da so si izmislili sovražni govor, ki ga je treba preganjati. Desetletja so kulturni marksisti nadzorovali medije, filtrirali pisma bralcev, pazili, da je uredniška politika v skladu z multikulturno doktrino in pripravna za napade na konservativne vlade. In se pri tem, pozor, sklicevali prav na svobodo govora. Mediji pa ja morajo biti progresivni, mar ne?
Ironično je, da je spoštovanje človekovih pravic, med katerimi je svoboda govora prva med prvimi, utrdil kapitalizem, da ne rečemo konservativizem. Toda moč zaščite svobode govora so prvi spoznali levičarji, ki ji danes najbolj nasprotujejo. To pomeni samo eno (ali kot pravi Thomas D. Williams): »Kot beli dan je jasno, da je za svobodo govora kot tako liberalcem prav malo mar. Očitno so vedno iskali zaščito za svoje progresivne ideje in obnašanje. Takoj ko so desničarji začeli zahtevati enako zaščito za svoj govor, se levičarjem ideja o svobodi govora ni zdela več pravilna.« Vse se vrača, vse se plača, bi lahko rekli.
Toda, pomislite, kaj levičarje najbolj žuli? To, da družbena omrežja in »alternativni« mediji medijskemu mainstreamu, ki širi ideje progresivnega aktivizma, nastavljajo ogledala, objavijo drugo plat zgodbe. To se najbolj opazi ob poročanju o ilegalnih migracijah. Če ne bi bilo interneta, bi veljalo prepričanje, da v Evropo prihajajo izobraženi ljudje, ki si želijo delati. A internet ta mit s prikazovanjem drugačnih zgodb o ilegalcih iz dneva v dan razbija. Seveda levičarjem ne preostane drugega, kot da te »alternativne« zgodbe razglasijo za sovražni govor, njihove avtorje pa kot rasiste, ksenofobe, islamofobe in fašiste prijavijo na tožilstvo. To smo pretekli teden občutili tudi pri reviji Demokracija. Iz dopisa policije smo razbrali, da revijo in podpisanega urednika zaradi naslovnice in naslova »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev!« preganja tožilstvo. Sumijo nas, da smo z naslovnico spodbujali sovraštvo, nasilje in nestrpnost. Poleg tega, da želijo levičarski aktivisti iz revije odgnati oglaševalce.
Dobra stran te gonje je dvojna. Prvič, ljudje se ne pustijo več ustrahovati in povedo, kar mislijo, četudi jih levičarji zmerjajo s fašisti. Odprava tega strahu v iztekajočem se letu je vsekakor velik napredek za svobodo. In drugič, javnost dokončno spoznava, komu je res mar za svobodo, kdo pa bi jo rad zatiral, vsiljeval svoje mnenje in prepovedoval koncerte, knjige, oglase. Zato, vsi meni dragi svobodoljubni ljudje, naredimo v letu 2019 še korak dlje.
