Generacija X, ki jo nekateri imenujejo tudi izgubljena generacija, in starejše generacije se bodo zagotovo spomnile, kako je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko med Slovenci ni naraščalo nezadovoljstvo samo proti Jugoslaviji, ampak tudi proti komunističnemu režimu in so se začeli pojavljati zametki prvih političnih strank, iz partijskega esteblišmenta prišla ideja, da bi nove politične grupacije prišle pod dežnik takratne SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva). Kakopak, politična avantgarda bi še naprej ostala (nezmotljiva) Zveza komunistov Slovenije, ki jo je vodil Milan Kučan, zveza pa bi skrbela in zagotavljala pretok (sicer za partijo heretičnih) idej z ulice do pisarn na Tomšičevi 5. Pretkan poskus nevtralizacije demokracije in svobode željnih ljudi na srečo ni uspel. Vedeti je namreč treba, da je bila SZDL sicer precej izpostavljena, toda brez prave moči in veljave; bila je dimna zavesa, da se je ljudstvu dozdevalo, da lahko vplivajo na odločitve. V resnici je skrbela, da so od ljudstva do partije prišli le »pravi« predlogi in ideje, v obratni smeri je bila le izvrševalka ukazov partije.
Neustavljivo nezadovoljstvo ljudi je sicer pripeljalo do osamosvojitve Slovenije, partija je uradno sestopila z oblasti, a so njeni dediči iz ozadja vladali naprej. To je podedovano zlo oziroma genska mutacija, za katero je edino zdravilo tisto, ki ga je uporabila večina tranzicijskih držav – dosledna lustracija; da se prepreči prenos genskega zapisa, se usede na breg reke, gleda proti toku in čaka. Narava prej ali slej opravi svoje. Tega v Sloveniji nikoli ni bilo, zato na osvoboditev iz okovov še čakamo: Slovenija še ni imela predsednika republike brez partijskega blagoslova in preteklosti, zadrti udbovci so postali svetovalci in lobisti, ki finančno izčrpavajo državljane, dokazani kršilci človekovih pravic so zasedli najvišje vrhove v sodstvu.
Vladavina politične mafije se je nadaljevala
Sloveniji so po padcu komunističnega zidu vladali isti politični mafijci, birokratski aparat se je podedoval, levi mediji nas prepričujejo, da so nevtralni in profesionalni, a država ni nikoli naredila resnične demokratizacije, nova levica celo radikalizira komunistično ideologijo. Ta deklaratorna parlamentarna demokracija je ohranila partijski ustroj, prevladale niso nevidna roka trga, svoboda posameznika in meritokracija, pač pa nevidna roka globoke države, ki se zadnja leta sploh ne skriva, ko kuje zarote v temačnih sobah, ampak nam je vsem na očeh. Ta nova mutirana ideologija ni samo antikrščanska in antikapitalistična, ampak je po novem personalizirana zoper enega človeka – Janeza Janšo. Ne gre več za pragmatična nasprotja, ki se lahko rešijo z argumenti in dialogom, ampak za globoka idejna nasprotja.
Na levici se je vendarle naselil strah
Tak uvod je bil potreben za razumevanje letošnjih volitev. Če je bilo dolga leta dobro, da je bila leva politična stranka velika relativna zmagovalka (LDS ali SMC) in da okoli sebe zbere sebi podrejeno koalicijo, kar naj bi zagotavljalo stabilno vladanje, to čez noč ni več tako. Zdaj je za demokracijo največja nevarnost ta, da bi SDS zmagala (na ponovljenih predčasnih volitvah) ne samo s še večjo razliko, ampak mogoče celo z absolutno večino. To bi pomenilo, tako razlagajo mainstream komentatorji, da oblasti nima več v rokah ljudstvo, država bi se orbanizirala (karkoli že to pomeni). Zato tak obrat. Nenadoma je dobro, da so med štirimi levimi in levosredinskimi strankami − katerih edina skupna volilna točka je bila zaklinjanje, da vlade ne bodo oblikovali s SDS in z njenim predsednikom – majhne razlike. Zdaj je potrebna (samo še nekakšna) nova SZDL, ki bo pod svojim dežnikom zbrala Janševe nasprotnike in nevtralizirala heretike v svojih vrstah. Vse pod patronatom Milana Kučana in Gregorja Golobiča, ki sta v medijskem mainstreamu nenadoma dobila neverjetno veliko prostora za javno sestavljanje tovrstne koalicije. Prvi s strašenjem z Janševim (medijskim) imperijem, drugi z razlago, da je program Antijanša dober program. In oba z medvrstičnim opozorilom, naj si vendarle ne drzne nihče ravnati in razmišljati drugače.
To kaže, da se je na levici vendarle naselil strah, da jim zmanjkuje idej, da bi bila leva vlada najbrž dokončno in nepreklicno zadnja, pa še ta bi kolovratila le nekaj mesecev, tudi če bi v tej “projektni vladi” za okras pristala NSi. A slednja se mora zavedati, da bi vstop v socialistično vlado pomenil tudi njen zaton.
Jože Biščak