Obramba pred obtožbami za rasizem je hoja med kapljami, sem pred skoraj natanko tremi leti zapisal v komentarju z istim naslovom v reviji Reporter. Bil je to čas, ko so trume ilegalnih migrantov teptale ozemeljsko suverenost Slovenije in schengenska pravila, v Demokraciji piše Jože Biščak.
Pojem, ki je v rabi nekaj več kot stoletje, se je v svojem izvornem smislu nanašal na diskriminatorni odnos oblasti do črncev. Za rasizem sta torej potrebna sovraštvo in (politična) moč, se pravi zakonodaja, ki ljudi ločuje (kaj lahko počno in česa ne smejo) na podlagi rase. Takega rasizma v zakonodajah (vsaj razvitih držav) ni, kajti velja eno in edino pravilo enakosti: enakost pred zakonom.
V desetletjih, ko ni bilo več rasističnih zakonodaj, so namreč pojmu dodali nove standarde: belcem ni dovoljeno, da se ne strinjajo ali ne marajo ljudi manjšinskega izvora ne glede na to, kaj počnejo. Edina izjema je, da je dovoljeno brezkompromisno napadanje črnih konservativnežev, kar je na svoji koži občutil v Harlemu rojeni ekonomist Thomas Sowell, ki je vnet zagovornik Donalda Trumpa.
Kar je levici dovoljeno, desnici očitno ni. Saj ste že slišali, da je ena glavnih zahtev Levice Luke Mesca, da se poviša minimalna plača? Ali vedo, da je bila zakonska določitev minimalne plače eden najbolj rasističnih ukrepov v zgodovini človeštva? Nastala je pred približno 100 leti, njen namen pa je bil, da se zaščitijo belci pred poceni delovno silo črncev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja.
Kdo je zdaj rasist, se sprašuje komentator.
Celoten komentar preberite v novi številki Demokracije.
