Vsako leto se na začetku socialistične devetdnevnice (1.–9. maj) sindikalistični veljaki trkajo po prsih, kako gre prav njim zasluga za formulo 8+8+8 (osem ur dela, osem ur rekreacije in osem ur počitka). Verjetno zaradi majskih delavskih protestov v Chicagu leta 1886, po katerih je 1. maj postal praznik dela. To je seveda eden od najbolj trdovratnih mitov, ki so ga spletli levičarji. Idejo za formulo 8+8+8 je na začetku 19. stoletja dal angleški tekstilni mogotec in socialistični utopist Robert Owen, a če vprašate Novozelandce, za njenega očeta velja Samuel Duncan Parnell, ki je idejo prenesel v prakso. Zgodba gre nekako takole.
Čeprav je imel njegov oče naziv džentelmen (nižje plemstvo v Angliji), je Parnell leta 1834 začel delati v mizarski delavnici v Londonu. Ko so ga tamkajšnji sindikati zavrnili in ga niso podprli v boju za osemurni delavnik, je odšel na svoje. Po nekaj letih se je odpravil na Novo Zelandijo. Za 126 funtov je kupil vozovnico za ladjo vojvode Roxburgha, 40 hektarjev zemljišča na Novi Zelandiji in en hektar zemljišča v Port Nicholsonu (danes Wellington). Na potovanju, ki je trajalo od septembra 1839 do februarja 1840, se je spoprijateljil s pomorskim agentom Georgom Hunterjem. Ta ga je vprašal, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (danes je to poslovna četrt v Wellingtonu). Parnell je delo sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan.
Čeprav je Hunter, ki je pozneje postal župan, ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje je bil sicer jezen, a ni imel izbire, saj so bili v Wellingtonu samo trije mizarji, ki so imeli polne roke dela. Ta delovnik se je na Novi Zelandiji hitro razširil: zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema in prosti trg. Povedano drugače. Formula 8+8+8 je bila preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. To je prisililo delodajalca, da je delavcem ponudil ugodnejše delovne razmere. Kasneje so v več državah osemurni delovnik uzakonili na nacionalni ravni (najprej leta 1915 v Urugvaju), ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku. Krajši delovni čas ni nikakršna zasluga sindikatov, ampak liberalnega kapitalizma. In prav slednjega imajo novodobni sindikalisti v zobeh; s tem, da so liberalnemu dodali pripono neo-, tako da se danes skupaj z levičarskimi političnimi strankami borijo proti neoliberalnemu kapitalizmu.
Če bi živeli v neoliberalizmu, ne bi bilo uzakonjene minimalne plače, ampak bi bila plača prostovoljni dogovor med delojemalcem in delodajalcem. Če bi živeli v neoliberalizmu, država delavcem ne bi pobrala skoraj polovice prihodkov in Slovenija na lestvici ekonomske svobode ne bi bila na 58. mestu, ampak više. Če bi živeli v neoliberalizmu, v državni lasti (posredno ali neposredno) ne bi bilo okoli 800 podjetij, ki zaposlujejo skoraj petino delavcev v vseh slovenskih podjetjih. Če bi živeli v neoliberalizmu, država ne bi imela monopola v zdravstvu in šolstvu. Če bi živeli v neoliberalizmu, Slovenija ne bi imela skoraj 20.000 zakonov in podzakonskih aktov. Če bi živeli v neoliberalizmu, ne bi bila potrebna posebna dovoljenja za peko kruha, striženje las ali turističnega vodnika. Če bi živeli v neoliberalizmu, bi vsakdo lahko sam ometel svoj dimnik, ne da bi moral poklicati pooblaščeno dimnikarsko službo. Če bi živeli v neoliberalizmu, se IKEA ne bi toliko časa borila z lokalno in državno birokracijo, Joc Pečečnik bi že zdavnaj dokončal projekt Bežigrajski športni park. Če bi živeli v neoliberalizmu, za prenovo fasade ne bi potrebovali dovoljenja države, in vsak, ki ima avtomobil, bi bil lahko taksist. Če bi živeli v neoliberalizmu, se ljudje ne bi izseljevali in iskali dela čez mejo v Avstriji, Slovenija bi bila po svobodi podobna Švici, Irski ali Estoniji. Neoliberalizem in Slovenija sta torej dva diametralno nasprotna pojma.
