Piše: Gašper Blažič
Morda se vam bo zdel naslov tokratne kolumne od nekod znan. In imate prav. Takšen naslov je imel zapis Jožeta Zagožna v prvi številki Demokracije v letu 2000. Takratni poslanec SDS se namreč odzval na razvedrilno oddajo »Res je!«, v kateri so nastopili Stojan Pelko, Vida Žabot (takrat še redovnica) in tedanji predsednik republike Milan Kučan. V oddajo, ki je bila na sporedu na sam božični dan leta 1999, vodila pa jo je Miša Molk, so Milana Kučana očitno povabili prav z namenom, da prikažejo predsednika kot pravega »ljudskega« človeka, ki ga je ena sama ljubezen.
V oddaji pa se je zgodilo, da so Kučanu morda nehote (?) nastavili izraelsko past. V oddajo so namreč povabili izraelskega trgovca z orožjem Josepha Harela, medtem ko so omogočili neposredni videoprenos pogovora s tedanjim visokim izraelskim politikom, socialistom Šimonom Peresom (v času, ko še ni bilo popularnih videozvez prek računalnikov), kar je moralo biti v tistem času zelo drago. No, Kučan se najprej menda ni mogel spomniti priimka gosta v studiu, vendar se je nazadnje spomnil celo imena! Zagožen je v kasnejših zapisih pojasnil ozadje orožarske trgovine z Izraelom v devetdesetih letih. Žal je to sporočilo doseglo zelo majhen del javnosti, pa še tam je bilo hitro pozabljeno.
Zakaj navajam ta dogodek in ta Zagožnov zapis? Če ste spremljali dogajanje na letošnjem Blejskem strateškem forumu, ste lahko zasledili tudi skupino propalestinskih demonstrantov, med katerimi je bila Ana Kučan, ki je čisto po naključju hči prej omenjenega Milana Kučana. Demonstranti so z rdeče obarvanimi dlanmi namigovali na domnevne izraelske »krvave roke«, ker naj bi judovska država namerno in množično iztrebljala Palestince. Zmotila jih je predvsem navzočnost nekdanje izraelske zunanje ministrice na blejskem dogodku. Lahko bi sklepali, da je protestnike »ena sama ljubezen« do mučenih in pobitih palestinskih otrok. Pa vemo, da to ni res. Najprej zaradi dejstva, da se medijski mainstream (ne samo v Sloveniji, tudi marsikje na Zahodu) naslanja na informacijske vire pod nadzorom Hamasa, pa tudi zaradi pravih motivov za proteste. In v njih pravzaprav ni nobene velike ljubezni, pač pa samo umazani pragmatizem.
Omenjena preračunljivost je seveda tudi temelj antropologije (pogleda na človeka), ki so ga gojile totalitarne ideologije 20. stoletja. Po njihovem pojmovanju dostojanstvo človeka kot osebe nima presežne vrednosti, pač pa je to odvisno od tega, kako funkcionalen je človek v odnosu do neke večje celote. Če člen te celote ne funkcionira dobro, ga je dovoljeno, pravzaprav celo zapovedano žrtvovati za »višje cilje«. Od tod tudi milijonsko število žrtev nacizma, fašizma in komunizma, pa tudi pretakanje krokodiljih solz levičarjev ob številnih žrtvah v Gazi. Da ne bo pomote: kar se dogaja v Gazi, je strahotna tragedija – pa ne toliko zaradi Izraela, ampak zaradi Hamasa, ki civilno prebivalstvo namerno izpostavlja vojaškim napadom. Za živi ščit. To že samo po sebi pove, da gre za povsem enako zlagano antropologijo, ki so jo gojili totalitaristi 20. stoletja. Spomnimo se t. i. dražgoške »bitke«. Vzorec je isti.
Povedano drugače: če bi se Kučanova trgovina z orožjem na relaciji z Izraelom nadaljevala, nisem prepričan, če bi v Sloveniji sploh kdaj videli kakšne propalestinske protestnike.
Je pa tu treba izpostaviti drugo plat totalitaristične antropologije: zaradi nje so nosilci totalitarizma celo v formalno demokratičnem sistemu pripravljeni odstranjevati vse tiste posameznike, ki tako ali drugače ovirajo omenjene totalitariste. Naj ob tem spomnim, kako je aprila 1993 tedanji obrambni minister Janez Janša v televizijski oddaji opozoril na srhljive finančne učinke afere Hit, saj je mogoče z umazanim denarjem kupiti celo volitve. Nekaj mesecev kasneje je sledila najdba orožja na mariborskem letališču in velika zadrega globoke države, ki je z orožjem trgovala tako, kot vzporedni mehanizem pač zna: mimo uradnih institucij in brez nadzora. To je tudi razlog, zakaj se je zgodila Depala vas, pa tudi aferi Patria in Trenta. Vzorec se ponavlja. Ker so v boju dovoljena vsa sredstva (tega se je tudi Adolf Hitler dosledno držal), ne preseneča, da sedanja slovenska (kvazi)levica ni zmožna na pošten način zmagati na volitvah. Vedno si mora pomagati z ugrabljenimi družbenimi podsistemi in javnomnenjskim inženiringom človeških duš, da »reši« državo. Ja, res je je ena sama ljubezen.
