Piše: Gašper Blažič
Če slučajno niste bili med množico deset tisoč ljudi, ste verjetno vsaj spremljali neposredni prenos iz Novega mesta. Zgodilo se je namreč nekaj nepredstavljivega. Prvič doslej je namreč v slovenski parlamentarni zgodovini nek lokalen parlament (novomeški mestni svet) »vzel skalp« glavnemu zakonodajalcu, namreč Državnemu zboru Republike Slovenije. Kjer sicer velja pravilo, da ima predsednik vlade prvi besedo, nato pa lahko mirno odide iz dvorane. Tokrat je bilo drugače: besedo so namreč dobili župani in predstavniki svetniških skupin. In lahko si predstavljate, kako mučno je bilo premierju Robertu Golobu in njegovim ministrom, ki so morali čakati več kot dve uri, da so prišli do besede. Pa še takrat so jih izžvižgali ljudje, ki so spremljali sejo na velikem ekranu na Glavnem trgu. Verjetno je tudi zato Golob še pred koncem seje tako rekoč pobegnil skozi stranska vrata in ni stopil pred novinarje. Kar veliko pove.
A najprej k nastopom, ki so se zvrstili pred Golobovim nagovorom. Spregovorili so številni župani, poleg novomeškega Gregorja Macedonija (ki je, mimogrede, svak nekdanjega predsednika SD dr. Igorja Lukšiča), nato pa še predstavniki svetniških skupin. Priznati moram, da so bili nagovori zelo na nivoju. Župani so iz različnih ideoloških okolij, a tokrat so bili zelo enotni v mnenju, da je pravna država povsem odpovedala in da očitno obstaja kategorija ljudi, ki jim je dovoljeno vse. Namreč, varnost ljudi je bila vedno »mehki trebuh« slovenske države, to so je navsezadnje pokazalo že v času migrantske krize, a takrat občutek ogroženosti ni bil tako velik, kar je razumljivo: vladalo je namreč prepričanje, da je Slovenija zgolj tranzitna država za veliko večino migrantov, a ker je bila z njihove strani prizadeta zgolj »manjšina«, je bilo o njih bolj malo govora. Pri Romih, ki so postali orožje hibridnega vojskovanja za tranzicijsko levico, je pač drugače: oni so tu naseljeni in ves čas navzoči, že tako krhko ravnovesje v odnosu z večinskim prebivalstvom pa se je rušilo že dolgo. Ne zgolj zadnje dni.
Kakorkoli že, dve uri resnice sta dali Golobu in njegovim spremljevalcem vedeti, da je nepovratno zamočil predvsem pri varnosti ljudi. Kar pomeni, da je zapravil politično podporo tudi številnih lokalnih list, ki so ideološko bližje vladi kot opoziciji. Navsezadnje je tudi stališče vodje svetniške skupine Svobode v novomeškem mestnem svetu pokazalo, da ne želijo tvegati s podporo vladi, ne glede na pretakanje krokodiljih solz, ki ga zadnje čase opažamo pri vladni strani. Golobu se je zato vendarle zatresel glas. Priznal je svoj strah. In priznal, da je državni aparat »odpovedal«. Karkoli že to pomeni. In seveda ob tem dajal vtis, da želi radikalno udariti po mizi. In našteval vse mogoče ukrepe, celo to, da bo mogoče odslej hišne preiskave izvajati brez predhodne odločbe sodišča. Toda bilo je prepozno. Namreč, preden je sploh prišel do besede, so številni župani tako rekoč enotno povedali, da so bili vsi poskusi doseči ureditev težav z Romi vedno obsojeni na neuspeh. Ker je centralna oblast v Ljubljani pač imela drugačno mnenje. In vedno so se župani vrnili praznih rok.
Očitno se je nezadovoljstvo vlado sedaj tako nakopičilo, da je moral v debato poseči tudi glavni politični boter v državi, namreč Milan Kučan. A bi bilo bolje, če bi ostal tiho, saj je uporabil zgolj svoj znani izmuzljivi slog, namenjen dvigovanju megle. Povsem očitno je namreč, da je dogajanje na Dolenjskem prestrašilo ne samo Goloba, pač pa tudi njegove botre. Zoran Janković za zdaj še molči, a ne pozabimo, da je prav on dal podporo srbskim oblastem, ki se jim je lani zgodil Novi Sad. Vendar se za zdaj še »držijo«.
Seveda smo lahko pričakovali, da bodo po »uri resnice« v Novem mestu razni spletni troli krenili v ofenzivo. To se je tudi zgodilo. Nekateri najbolj radikalno trdijo, da je bil uboj nedolžnega človeka zgolj posledica zarotniškega dogovora med Romi ter SDS (sic!) – ja, česa vsega si bolna domišljija ne izmisli. In da so vse dosedanje vlade enako krive, ne smemo izkoriščat dogodka v politične namene, ter podobne traparije. Zanimivo, vsi ti Golobovi zapozneli »plesalci«, ki sedaj javnosti ponujajo kamilični čaj, pozabljajo, da se je tragedija z umorom Aleša Šutarja zgodila predvsem zaradi – politike. Tiste politike, ki je sedaj na oblasti. Tiste agende, ki jo uresničuje vladajoča kamarila pod vodstvom Goloba in njegovih botrov.
Upam, da niste nasedli selektivnemu poročanju režimskih medijev – eden od oblasti priljubljenih novinarskih korifej na nacionalni televiziji je celo trdil, da je Golob doživel aplavz. Doživel bi ga edino, če bi prosil odpuščanja in naznanil svoj odstop. Vendar ga ni. In ga tudi ne bo. Ker je seveda prepričan, da lahko še vedno zmaga na volitvah marca prihodnje leto. Če bi odstopil zdaj, bi seveda sebi in stranki naredil veliko uslugo in se rešil pred katastrofo. Toda šel bo do bridkega konca. Njegovo tragikomično obljubljanje ne vem česa že me je spomnilo na to, kako je romunski diktator Nicolae Ceauşescu v svojem zadnjem govoru obljubil dvig minimalne plače, pa pokojnin, štipendij. Vendar prepozno. Takrat je njegov oblastni milni mehurček že počil. Tako kakor Golobov. Nagi cesar je očitno še vedno prepričan, da je odet v nova oblačila. Toda streznitev prihaja. Vedno bolj. In bolj ko bo odlašal, bolj bo zanj boleče.
