Piše: dr. Andreja Valič Zver
Bombastičen naslov, boste morda porekli. Naj vas potolažim. Ne gre – vsaj za zdaj ne – za pravi jedrski spopad apokaliptičnih razsežnosti. Čeprav bi tudi o tem v luči pospešenega iranskega rožljanja z jedrskim orožjem veljalo razmišljati in se nanj pripravljati.
Tokrat bomo najprej obudili zgodovinski spomin na rajnko Jugoslavijo, potem pa zadevo aktualizirali v duhu zadnjih samomorilnih poskusov nekaterih močnih dejavnikov Evropske unije, da bi evropski voz potisnili v blato »unitarizma in centralizma«. S takimi učenimi izrazi se je nekdaj prikrivalo umazano dejstvo, ki so ga slovenski časopisi (!) po prvi svetovni vojni poimenovali »Po Savi navzdol do Beograda«. O vsem, prav o vsem, najraje pa seveda o slovenskem denarju se je odločalo v Beogradu. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da je »beograjska čaršija« zadeve odlično obvladovala. A tudi ni treba posebej razlagati, kako se je jugoslovanski Titanik potopil prvič in kako drugič.
Pa pojdimo najprej v čas prvega sprejemanja ustave v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko so beograjski unitaristi snovali prvo jugoslovansko državo. Proti temu so februarja 1921 ostro protestirali vidni slovenski kulturni ustvarjalci praktično vseh političnih usmeritev. T. i. avtonomistično izjavo je podpisalo kar 49 podpisnikov. Poleg gospodarske in upravne avtonomije so še posebej zahtevali kulturno. Zavedali so se, da brez neodvisnega izobraževalnega sistema oziroma slovenske šole ne bo več slovenskega naroda. Vsaj kar zadeva kulturno avtonomijo, je takrat zavednim Slovencem uspelo.
Avtonomija slovenske šole in kulture nasploh je bila še pod večjim pritiskom v t. i. Titovi Jugoslaviji. Vladajoči komunisti in njihovi podrepniki so na vedno bolj zaostrene razmere v osemdesetih letih 20. stoletja odgovarjali s krepitvijo represije (hišne preiskave, racije, nadzorovanje tajne politične policije, politični procesi, zapori, umori oporečnikov v tujini itd.) in z močno indoktrinacijo. A po stari, ničkolikokrat videni in uporabljeni Gramscijevi teoriji je bilo treba pognojiti tudi polje izobraževanja in kulture. Ker oprane glave pač mnogo laže pokoriš, standardizirani izobraževalni sistem pa je – po domače rečeno − »flajšmašina«, ki raznolike osebnosti poskuša stlačiti skozi isto sito. Potem pa, kar bo, bo.
Zato so bila v Beogradu sfabricirana t. i. skupna programska jedra v šolstvu. Delež učne snovi, namenjene pouku slovenskega jezika in književnosti, naj bi se skrčil v prid pouka drugih t. i. »jugoslovanskih književnosti«. Poenostavljeno rečeno: manj Cankarja in več Nušića. A reformatorji se niso ustavili pri maternem jeziku. Tudi pri pouku zgodovine naj bi uvedli več »jugoslovanske zgodovine«, saj naj bi bila slovenska tako ali tako bolj hlapčevske narave. No, pa smo se Slovenci uspešno uprli beograjskim poskusom tudi takrat. To je spodbudilo zaničevalen odziv beograjskih oblasti, pa ne le političnih. Spomnimo, da je Slovence srbski glasbenik Bora Đorđević v svojem komadu zaničljivo označil za »bećke konjušare«. Mimogrede, kot se sliši, naj bi Đorđević danes prebival v Sloveniji, kar je več kot sprevrženo.
Skratka, skupna programska jedra so tudi v drugo padla. Slovenci smo torej tudi v osemdesetih letih pokazali veliko mero domoljubja, poguma in lucidnosti, da bi v težkih okoliščinah ohranili svoj jezik in kulturo. Nenazadnje sta bila to najpomembnejša stebra oblikovanja slovenske nacionalne identitete.
Odkar je Slovenija v Evropski uniji, se slovenski jezik pospešeno razvija, živi lepo življenje. Kultura in izobraževanje sta v suvereni pristojnosti držav članic in nihče nam ne more diktirati na tem področju. Tako je veljalo do nedavnega. A glej ga, šmenta! Prejšnji teden je bil v evropskem parlamentu sprejet predlog o spremembi evropskih pogodb, s katerimi bi uvedli nove skupne politike, nove regulacije na škodo držav članic, in to, pozor, tudi na področju izobraževanja, kar je isto kot so bila skupna programska jedra. Ali se nam torej bliža, zgodovinsko gledano, že tretji »jedrski« udar?
Zanimivo je, da so to skrpucalo, katerega glavni avtor je liberalni politik v zatonu Verhofstadt, podprli tudi slovenski poslanci iz leve politične sfere. Kot že mnogokrat doslej so levaki v imenu ustvarjanja imaginarnega »evropskega ljudstva« pripravljeni prodati slovensko nacionalno identiteto. To pa je korak, ki se mu velja odločno in neomajno upreti.
