1.2 C
Ljubljana
nedelja, 29 januarja, 2023

Iz naroda pesnikov v narod pesnic

 

Piše: Drago Bajt, literarni zgodovinar, literarni kritik, prevajalec, esejist in publicist

Kot zvestega spremljevalca izvirne slovenske literature (poezije in proze) me je v letu 2021, letu hudega covida, presenetilo dejstvo, da se je zadnjih deset let nenavadno okrepilo nagrajevanje pisateljic. Če se tokrat omejim na pesnjenje, na dve vrhunski nagradi za to področje torej(nagrado veronika in Jenkovo nagrado), je od leta 2011 dobilo veroniko sedem pesnic in pet pesnikov, Jenkovo pa prav tako sedem pesnic in pet pesnikov. Razmerje med ustvarjalci in ustvarjalkami poezije je torej pri obeh nagradah povsem enako. S tem fenomenom sem se poskušal nekoliko globlje spopasti na podlagi statistike: zanimala me je le Jenkova nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.

Izbranci Jenkove nagrade. Jenkova nagrada velja za najvišjo pesniško nagrado pri nas. Kot kaže omenjeni seznam nagrajencev, je zadnjih deset let postala poezija na Slovenskem privilegirana literarna zvrst za pesnice, umetnice torej, ki pišejo pesmi. Zdi se, da so vodilno vlogo v slovenski poeziji prevzele ženske, ki so postale ne le enakopravne s pesniki, ampak so moške poete prepričljivo premagale. Zadnja leta to jasno razodevajo: leta 2016 je Jenkovo nagrado dobila Anja Golob; leta 2017 Veronika Dintinjana; 2018 Tone Škrjanec; 2019 Kaja Teržan; 2020 Brane Mozetič; leta 2021 Nina Dragičević; 2022 pa Nataša Velikonja. Pet pesnic in dva pesnika.

Poveden je tudi ožji izbor petih nominirancev vsako omenjeno leto; ta pričuje, da so bile pesnice v ožjem izboru malone vsakič v manjšini (izrecno pa 2016, 2017 in 2019), pa so vendarle bile v zadnji inštanci nagrajene tudi v letih 2016, 2017 in 2019. Obratno velja za leti 2018 in 2020, ko sta bila nagrajena pesnika, čeprav je bilo med kandidati več pesnic. Posebno je leto 2021, ko je med štirimi pesnicami in enim pesnikom zmagala pesnica.

Strokovna žirija. Pri tem še malo ni zanemarljiva sestava strokovne žirije, kamor vsako leto pride tudi nagrajenec oz. nagrajenka iz preteklega leta. Žirije so sorazmerno uravnotežene, kar zadeva moške in ženske (nekoliko sicer v omenjenem obdobju prevladujejo ženske žirantke), zanimivo pa je, da je žirijo v petletju 2017–2021 vodila predsednica (Mojca Pišek, Veronika Dintinjana, Barbara Korun in dvakrat Varja Balžalorsky Antić); žirija se je tedaj odločila nagraditi dve pesnici in dva pesnika. Četudi se izbira v tem času zdi demokratično uravnana, lahko rečemo, da ženske niso le nagrajevane, temveč so tudi odločilne pri izbiranju in nagrajevanju svojih kolegic. Posebej če gre za predsednice žirije. Pri takšni »spolni« presoji so nemalokrat potegnili krajši konec umetniško močnejši pesniki, tako moškega spola (npr. Jure Jakob ali Jernej Županič) kot tudi ženskega (mdr. Barbara Korun ali Lucija Stupica). Da ne govorim o ustvarjalcih, ki se sploh niso uvrstili v izbor nominirancev; med njimi so pogosto izpadli tudi renomirani ustvarjalci, ki so že dobili Jenkovo nagrado, četudi za nagrajevanje to ni ovira. To pa je nekaj, kar lahko postane literarno vprašljivo, saj pri podeljevanju nagrade prevladajo neliterarni dejavniki.

Narod ranljivih pesnic. O tem bi lahko več (in marsikaj) povedala analiza pesniških in družbenih pogledov tako nagrajencev kot žirantov (nemalo pa tudi analiza njihove osebnostne usmerjenosti, če dodam v oklepaju). Površen pogled pove, da številni ustvarjalci in spremljevalci pesništva zagovarjajo poezijo in ideologijo tako imenovanih družbenih manjšin in ranljivih skupnosti, kar bi utegnilo popačiti objektiven pogled na pesniško ustvarjanje na Slovenskem v zadnjem desetletju. Načeloma se namreč nagrajuje literarno ustvarjanje, ne pa pripadnost avtorja spolu ali marginalni družbeni skupini ali celo njegov zagovor ranljivih družbenih skupin (to je svojčas vedela že Svetlana Makarovič). Če se bo nagrajevanje z Jenkovo nagrado nadaljevalo v tej smeri, ki že poprijema aktivistične poteze, bomo morali pozabiti, da smo Slovenci narod pesnikov: postali bomo ljudstvo tako ali drugače ranljivih pesnic.

Dostavek. Ta članek je kulturno uredništvo Dela pod vodstvom Andreja Predina zavrnilo. Brez navajanja posebnih argumentov ali razlogov mi je urednik sporočil, da ga ne bojo objavili. Po moji oceni pri tem ne gre za to, da bi zapis ne bil aktualen za stanje v sodobni slovenski kulturi; če so statistični podatki osnova za upravičeno sklepanje, da se podoba slovenske pesniške scene spreminja, potem članek nedvomno ugotavlja pomembno lastnost v razvoju nacionalne poezije, ki doslej še ni bila zabeležena. Zavrnitev objave slejkoprej sodi v okvir današnje miselne hiperkorektnosti, ki samovoljno ne dovoljuje seznanjanja bralstva, v tem primeru slovenskega kulturnega občinstva, z neprijetnimi družbenimi dejstvi. Gre vsekakor za idejno cenzuro mnenj, ki niso v skladu z dirigirano večinsko dogmo – ki so takorekoč sovražni govor v času prijateljskega enoumja.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine