Piše: Vane T. Costa
…ki po 65 tednih odhajajo na dopust. Dokončno?
Pravijo, da trajajo že 65 tednov. Kaj pa to pri njih traja? Ali lahko traja nekaj, kar ni? In kaj je trajnega v njihovem početju? Vsebina, ki z samo vsebino nima nič skupnega, s trajanjem nima nič, ker ne more trajati nekaj, kar nima svoje rdeče niti – v kolikor je to početje, kot mu oni pravijo protest zoper nekaj, kar ne znajo definirati, ostane da lahko rečemo, da je to »larpurlartizem sui genereis«.
In od vsega tega opisanega in omenjenega gredo ti »talenti« a dopust. Ideja je odlična, le če bi bila povezana z nečem, kar je vredno in potrebno dopusta, kot je nekaj v življenju vredno, da si to prisluži in zasluži. Dopust. Menijo, da bo ustvarjalen(dopust), posvečen dogodkom in nastopom vladnih predstavnikov, ki so povezani s predsedovanjem Slovenije Evropskemu svetu. Da slabijo in oslabijo ugled države in vlade v širšem evropskem prostoru z oviranjem in opozarjanjem na domačih tleh. In se bodo postavljali vsepovsod, kjer bodo lahko in bodo nadležni kot žvečilke na podplatih ali kot ptičji iztrebek na avtomobilskem vetrobranskem steklu. To zadnje obvladajo. Naj ostane v njihovi domeni, ki lahko kot idejo lahko uveljavijo v svojih inštalacijah namenjeni publiki, za katero mislijo, da ustvarjajo.
Kaj so počeli v teh silnih 65 tednih?
Od lanskega maja do sedaj vse, le da nič koristnega. Počasi so lezli in prilezli, najprej kot izraz nejevolje nad omejitvami, ki so bile nujne za zdravje in življenje vseh državljanov. Bila je epidemija pandemičnih razsežnosti. In je še. Po nekaj mesecih, ko niso več zmogli brez nadomestila za nedelo v svojih društvih, NVO-jih, ustvarjalcev mnenj, analiz, povzetkov, za katere so trošili svoj »intelektualni« potencial za denar, brez da bi kdo njihove plačane prispevke ocenjeval, rešetal in dal kljukico, da je v redu. Do takrat je to šlo skozi.
V času korone, posebej od prevzema vladnih vajeti s strani koalicije, ki je imela moč, drznost in znanje ter energijo, da reši državo pred pandemijo in državljane pred hudo zdravstveno in organizacijsko krizo. To vedenje in znanje vlade je zmotilo vse proračunske in ostale koritarje, ki so svoje malhe pristavljali in porabljali tam nakapljano. Naenkrat tega ni bili več, kapljanja in nič spraševanja. Zato pa so začeli kapljati oni, »ustvarjalci« kulturniškega, umetniškega, vedenjskega kaosa, najprej na lastnih podplatih, potem, zaradi prej nedovoljene statičnosti zbiranja, na kolesih, z vuvuzelami in ostalimi pripomočki, ki izhajajo iz pradežel nekih praljudstev, z namenom sugestivno pokazati, da so njihova početja povezana z neko prvinsko prapotrebo, za katero so prej oni skrbeli, da je bila ta potreba zadovoljena. Animirali in soorganizirali so kolesarske proteste po večjih mestih po državi. Na kolesarskih protestniških valovih so plavali in žvižgali tudi v mojem Celju. Kazali so sredince in hupali in trobili na ušesa mimoidočim, grafitno in drugače onečedili pročelja nekaterih poslopij, nasprotovali vsem, kar je dišalo po oblasti in potrebi po ustvarjanju reda v času pandemije. Ob prvi javni kritiki na lokalni ravni, je bila kepa v »pampers« vložkih preveč slišna pod nosom in je kmalu sledil zaton valovanja. Lokalno.
Na vsedržavni ravni se nadaljevalo. Vse je vodilo k temu, da želijo od samega začetka »pomagati« k rušenju aktualne vlade. Rušijo, spodkopavajo, rišejo, pleskajo, nosijo in nastavljajo česnove in čebulne vence pred sedeži strank koalicije, angažirajo nepridiprave iz vseh vetrov, mednarodnih in domačih, le glasni in nasilni morajo biti. In ne smejo imeti radi Slovenije, le blatiti jo morajo, črtiti, kjerkoli se da. Temu so se iz obupa ali iz interesa ali pa iz obojega hkrati priključile politične stranke, ki so znane po tem, da imajo v imenu ime osebe, ki jo jemlje kot personalno združbo za zdravljenje svojih osebnih in večkrat tudi skupinskih frustracij. To je še najbolj očitno večplastno negativno v odnosu do predsednika vlade. Iz dnevno nočne more o nedosegljivosti njegove zrelosti in državniški drži do kompleksa manj vrednosti ni daleč. In so šli tako daleč. V nezdravem in destruktivnem odnosu do države in družbe v kateri predstavljajo ljudstvo, ki jih je izvolilo. Brez da jih dodobra spozna. In so ljudje, ali vsaj tisti ki so bili prej v položaju, da ne rabijo posebej nagovarjati nekoga da bi prišli do tega za kar so mislili da že na podlagi njihovega »intelekta« pripada, postali ujetniki protestniškega kolesja v katerega niso smeli vstaviti spotiko. Temu so se pridružili še preostali nerealizranci, iztirjenci, pojoči reperji tujerodnega izvora, majorji z zdravniškimi izvidi o vedenjskih motnjah, do kulturniškega »inštalaterja« v plenicah, ki je ustanovil »vseljudsko« skupščino, ki bi naj prejemala sklepe o kolektivni blaznosti. Ob tem pa razmišljajo o svojem »Napoleonovem« kompleksu na področju kulture in družbe nasploh. Če pa jim pri tem drži »štango« del ali dobršen del medijske scene, pa je potem oh in sploh, da to kar počnejo nekaj kar je potrebno. Da crkneš, če ne od česa drugega, od smeha pa zagotovo.
Strnemo pa lahko da:
Da je početje, ki je prej opisano, kljub neplodnosti, nesmiselnosti, nedefiniranosti, skrajno škodljivo. Predvsem pa drago in finančno ter organizacijsko zahtevno obenem pa jemlje prepotrebno energijo za reševanje problemov, ki jih je prinesla povzročila pandemija z COVID 19.
Da je sedaj jasno, da je v preteklih tridesetih letih država vede ali nevede ampak zagotovo redila in dobro vzredila notranjega zajedavca ali več njih v različnih mutacijah in je na določen način pomagala marsikateremu parazitu ali zaviralcu razvoja na področjih kjer se je ta virus prejšnjih časa hranil in redil. In preživel, pa ni bilo potrebe.
Da so bili končno znani mehanizmi kako so bili ustvarjalci »novega« reda, ki temelji na namerno izzvanem kaosu, financirani in podpirani in vodeni z idejami o socializaciji ustvarjenega brez da bi sami prispevali, razen pri delitvi in porabi. Pozabili pa so da se je družbeni ustroj spremenil. Kljub razjedam ki jih povzročajo se ne da več nazaj.
Da so poskusili in da še bodo preko nekih »ljudskih» skupščin in spodbujanjem neredov, pritiskov, nasiljem pridelali nova »korita« in »napajalnike« za njihove apetite. To je jalovo početje kot je bil marsikaj jalovega že do sedaj. Ne bo šlo. Sedaj je skoraj zadnji čas, ko je pravi čas za prestop v realno življenje. Če se to zgodi takoj ali čim prej. Ne kasneje.
P.S.: V kolikor se zgodi, to da bodo nadaljevali s tem bodo morali poleg potrebnega PCR kriterija za dovoljeno zbiranje imeti še potrdil o negativnem psiho-testu ali pa opraviti hitrega PT pred vstopom na območje »avtonomnega« delovanja.
Vane T. Costa je publicist in komentator.
