Piše: Jože Biščak
S »signaliziranjem vrline« nekateri sicer nimajo stroškov, povzročajo pa škodo. Običajno namerno, če govorimo o politikih; še posebej koalicijskih, ki svojo »vrlino« s pozicije (pre)moči postavljajo ob bok opozicijski. Potem dobimo ekshibicionistični narcisizem, ki v imenu pravice slavi sežiganje vseh naokoli, ki bi utegnili dvomiti o njihovih dobrih namenih. Na koncu se izkaže, da so le našopirjeni pavi z napisom okoli vratu: »Mi smo oblast in imamo pištole.« A zelo zlobni. In zelo nevarni.
Natanko to se mi je podilo po mislih pretekli četrtek, ko sem kot priča sedel pred preiskovalno komisijo. Zdelo se mi je, da sem obtoženec, da sedim pred tribunalom kot Thomas Stratton, junak zgodbe Zajtrk v Londonu, ene od sedmih zgodb mojega distopičnega romana Potovati z Orwellom, postavljenega v leto 2049. Ko sem poleti 2020 oddal tekst v tiskarno, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo čas dogajanja v romanu prišel že letos, še manj, da bom v resničnem svetu podoživljal občutke junaka. Le še Strattonov bridki konec manjka – da me mučijo in likvidirajo. Sodeč po sovražnem gestikuliranju in načinu zaslišanja najbrž to ni daleč. Videlo se je, da so že odločeni in da so seje le cirkus za javnost. Lahko se motim, a bojim se, da imam (tudi tokrat) prav.
Ni prvič, da je levica zlorabila institut parlamentarne preiskave ne samo za didkreditiranje ideoloških nasprotnikov, ampak tudi za demoniziranje konservativnih medijev. Cilj je že pred volitvami določil premier Golob: ukinitev (uničenje) določenih medijev, vloga Franka Nittija je bila dodeljena Mojci Šetinc Pašek. Metode so pritlehne, zatekajo se k tipičnemu »fishingu« – iščejo na slepo, saj zahtevajo podatke in dokumente, ki niso predmet preiskave. Tako zbiranje pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Ampak ko se levica poda na lov na čarovnice, je vse dovoljeno, mar ne? Takrat dežurni varuhi človekovih pravic zamižijo na obe očesi. In človeka, ki se znajde v tem vrtincu, prisilijo, da hodi med kapljami: če se zmoči, je kriv.
