Piše: Gašper Blažič
Osebno se držim načela, da na javnomnenjske ankete vedno gledam z določenim zadržkom, saj se skoraj vedno za njimi skrivajo skriti nameni naročnika. Ko sem nazadnje zasledil meritev Ninamedie, da bi lahko ob preslikavi rezultatov ankete na volitve lahko SDS in NSi sami sestavili vlado, sem zastrigel z ušesi. Češ, prelepo, da bi bilo res. Kajti tudi če se bodo res zgodile predčasne volitve, globoka država zagotovo ne bo mirovala in se sprijaznila z izgubo oblasti. Anketa Ninamedie v meritve sicer ni zajela stranke Glas upokojencev, niti morebitne bodoče stranke Platforme sodelovanja. Vprašanje je tudi, ali bi se tudi pred naslednjimi volitvami lahko pojavila lista Povežimo Slovenijo, ki je na zadnjih volitvah dobila zelo skromnih 3,41 odstotka glasov.
In če bi se takšen rezultat, kot ga je nazadnje namerila Ninamedia, res zgodil, namreč, da bi SDS dobila 42 poslancev in bi lahko skupaj sestavila koalicijo s 53 poslanci? V teoriji se sliši lepo. Samo dve stranki v koaliciji, kar pomeni najbolj programsko sorodno koalicijo doslej. In seveda trdno večino. Kar pomeni tudi nekoliko manj naporno vladanje, ker je v tem primeru potrebno iskati kompromis le med dvema strankama, ne pa npr. med petimi, tako kot se je to zgodilo v času Šarčeve vlade.
A kot pravim: eno je teorija, drugo je praksa. Namreč, sklep vodstva NSi, da ne gre v koalicijo s SDS, dokler bo slednjo vodil Janez Janša, še vedno velja. Kar pomeni, da v primeru, da bo sklep hipotetično veljal tudi v času po naslednjih volitvah in da bo SDS še vedno vodil Janša, ter ob predpostavki, da bodo rezultati takšni, kot jih je pokazala prej omenjena anketa Ninamedie (kar je sicer v realnosti zelo malo verjetno), prišlo do precej neljube situacije, ki bi se lahko razvila v dve smeri. Prva je, da bi SDS sestavila manjšinsko vlado, kar bi lahko uspelo le pod pogojem, da bi za podporo pri izvolitvi vlade povabila še katero od strank. V slovenskih razmerah je to zelo malo verjetno, saj velja pravilo, da stranke, ki niso v koaliciji, glasujejo proti (se pa tu in tam pojavi kakšna izjema). Druga možnost pa je (no, razen v primeru, da SDS in NSi za mandatarja najdeta »nekoga tretjega«), da ostale stranke sestavijo svojo večinsko koalicijo in vanjo povabijo tudi NSi, kar bi bila skoraj identična situacija kot po volitvah leta 2018, ko je največ glasov dobila SDS, vendar je bila zaradi apriorne »antijanša« koalicije obsojena na opozicijski status. Takrat ni dosti manjkalo, da bi v to koalicijo vstopila tudi NSi. Če bi to storila, je danes ne bi bilo več v parlamentu. No, res pa je, da jo je rešilo dejstvo, da je premier in predsednik tedanje LMŠ (ki je danes del Svobode) Marjan Šarec vrgel puško v koruzo in je prišlo do sestave nove vlade, saj bi bilo v pogojih epidemije covid19 zelo težko izvesti regularne predčasne volitve. Kot je znano, je NSi v koaliciji, ki so jo sestavljale še SDS, DeSUS in SMC (slednji dve sta bili del koalicije že pred tem), tvorno sodelovala, bilo je sicer nekaj kratkih stikov med njo in Janšo, vendar slednji niso vplivali na delovanje vlade. Koalicijo je predčasno zapustila DeSUS (kar se ni zgodilo prvič) in sicer po tistem, ko je uspelo globoki državi eliminirati predsednico stranke Aleksandro Pivec. Veliki comeback Karla Erjavca je trajal zelo malo časa, stranka pa je ne glede na »načelnost« izpadla iz parlamenta. V nasprotju z njo se je NSi obdržala.
Priznam sicer, da se sicer nerad spuščam v velikokrat zapleteno relacijo SDS-NSi (in, ja, od tega sem že precej utrujen). A vendarle moram spomniti, da je trmasto vztrajanje vrha NSi v »antijanša« poziciji kontraproduktivno. Razumem sicer, da ima NSi svoje računice, ko gre za vodenje »opozicijskih« delovnih teles v državnem zboru, kjer je sama prevzela pobudo. Težko pa pristajam, da nekateri še vedno ubogljivo poslušajo Ljudmilo Novak in Janeza Pogorelca. Predvsem za razvpito evroposlanko velja, da se je, če njeno držo osvetlimo s pomočjo življenjske poti Edvarda Kocbeka, zataknila nekje pri »Tovarišiji«, ne da bi upoštevala Kocbekovo usodno leto 1975, ko je sredi svinčenega desetletja odkrito spregovoril o veliki tragediji slovenskega naroda, tj. povojnih pobojih. Ki pa so bili v končni fazi le rezultat tega, kar se je začelo že leta 1941 s prvimi ukrepi v duhu revolucije. Tiste revolucije, ki jo je Kocbek v »Tovarišiji« še zelo častil, očitno še pod vplivom »Premišljevanja o Španiji«. In navsezadnje, ko smo se prav na letošnjo pepelnično sredo že spuščali z letalom na Letališče Jožeta Pučnika, je moj sosed na letalu Peter Merše (Domovina) ravno prebral novico o tem, kako Novakova obžaluje, da je bila peticija za pravico do groba in spomina (ki sta jo sprožila evroposlanka Romana Tomc in zgodovinar dr. Mitja Ferenc) sploh uvrščena na dnevni red odbora Evropskega parlamenta za peticije. Od Ljudmile Novak smo bili sicer že vajeni marsičesa, a takrat smo se tisti, ki smo slišali za to novico, samo osuplo spogledali med seboj. Ne vem sicer, ali je za to takrat že vedel evroposlanec SD (in letošnji slavnostni govornik v Dražgošah) Matjaž Nemec, ki je sedel dve vrsti naprej in je verjetno slišal, kaj smo se pogovarjali … In ja, Ljudmila je spet zamudila priložnost, da bi bila tiho. Takšni komentarji so padali ob našem pristanku.
Verjetno ste bralke in bralci Demokracije tudi spremljali nedeljski televizijski duel med Pogorelcem in Vinkom Gorenakom na Planet TV v oddaji Ura moči. Samega spopada ne bom komentiral, pač pa morda en odziv, ki je sledil, in sicer s strani vidnega člana NSi nekdanjega poslanca Antona Tomažiča, ki podpira stališče, da Janša ne bi smel biti več premier, če bo desnica še kdaj sestavila vlado. Zapisal je: »Zaradi svojih osebnih lastnosti se lahko Janša kot predsednik vlade obnaša »kot slon v trgovini s porcelanom«, kar je bil primer tudi v prejšnji vladi. Zaradi svoje trme je kontraproduktivno skoraj dve leti vztrajal pri nekaterih svojih impulzivno sprejetih odločitvah, kot sta primera STA in »tožilca« (oba primera pa objektivno dokaj nepomembna!) in s tem dajal gradivo levici, da je prepričala skoraj celo Evropo o fiktivnem kršenju človekovih pravic in pravne države v Sloveniji. In čeprav so medtem ministri tako SDS kot NSi pridno in dobro delali, je prevladalo negativno mnenje o vladi, kot celoti.«
Pogorelec ima prav
Resnica boli. Le tako si je možno razlagati burne odzive in še pojačane napade na Janeza Pogorelca po njegovem nastopu v zadnji oddaji Bojana Požarja Ura moči.
Začel je že kar njegov tokratni sogovornik Vinko Gorenak v sami oddaji, ker povsem očitno ni našel… pic.twitter.com/4mcgDzQOus
— Anton Tomazic (@AntonTomazic) February 26, 2024
Čakajte malo! STA? Nisem prepričan, ali Tomažič in moja malenkost res živiva na istem planetu. Dobro se spomnim primera STA, kjer je šlo predvsem za nagajanje prejšnjega vodstva te ustanove pri urejanju pogodbenih obvez in pravic, ki jih imata med seboj STA in Republika Slovenija. To nagajanje je bilo seveda le sredstvo za mobilizacijo novinarsko-političnih aktivistov, ki so na vsa usta razglašali, da Janša finančno uničuje oz. stiska STA v kot (čeprav se sedaj dogaja praktično isto). Da, res je, da so ta primer nato zlorabljali tudi na mednarodnem prizorišču, a predvsem zaradi ugodnih razmer v Bruslju, kjer so razni evropski (polit)komisarji našim levim »preganjancem« tako rekoč jedli iz roke. Toda brž, ko se je vodstvo STA zamenjalo in je prišel novi direktor (nekdanji »generalni« z RTV-ja, za katerega vemo, da niti slučajno ni »janšist«), so se razmere glede financiranja hitro uredile. S strani vlade je to urejal tedanji direktor Ukoma Uroš Urbanija in ne tedanji premier Janša. Razen, če Tomažič misli, da je Janša imel toliko časa, da je ves čas Urbaniji sporočal točna navodila, kako naj ravna z STA? In temu je sedaj kriva Janševa trma? In Janša je kriv tudi za slepoto levosučne evrokomisarke Vere Jourove, ki je prej zvonila z vsemi alarmi, sedaj pa ploska »depolitizaciji« RTVS? In če bi bil premier kdo drug, ste prepričani, da bi se stvari odvijale drugače??
Skratka in zdolga: trmoglavljenje z »antijanšizmom« je zelo slaba popotnica za naslednje volitve. Ker gre za povsem kratkovidno dejanje. Tranzicijska levica se mora ob takšnih peripetijah zagotovo pošteno krohotati. Ker v tem primeru bomo tudi v naslednjem mandatu imeli na oblasti »pernato« Svobodo, le da z manjšim številom njenih poslancev (verjetno manjšo kot SDS), drugim predsednikom in z isto agendo kot sedaj. Medtem ko bo zmagovalna stranka v opoziciji. Dragi člani in simpatizerji NSi, si res želite takega scenarija? Jaz si ga ne.
