Piše: dr. Štefan Šumah, mag. poslovnih ved, dipl. inž., publicist
Ko govorimo o socializmu danes, še vedno večina pomisli na socializem izvorno sovjetskega tipa, ki temelji na klasičnih postulatih marksizma, to so pretežno družbena ali državna lastnina, plansko gospodarstvo in povsod, v vseh družbenih podsistemih, nadzor države. Pa vendar, ali to drži? Ali pa tudi socializem prehaja skozi evolucijo oziroma transformacijo?
Poskusimo razmišljati drugače. Na eni strani popolnoma libertarna država, popolnoma svobodno tržno gospodarstvo in na drugi plansko gospodarstvo, popolna regulacija in vsa lastnina v državni lasti. Recimo popolna libertarnost na eni strani in popoln socializem (komunizem) na drugi. Seveda sta obe skrajnosti utopija in doslej popolnih sistemov v zgodovini praktično še ni bilo. Še najbliže socializmu so bile Kitajska, Vietnam in Kambodža, popolni libertarnosti pa se ni približala še nobena država. Popolnoma skrajnih sistemov torej ni, so vedno samo mešani sistemi, ki se razlikujejo predvsem v tem, koliko prostega trga imajo oziroma v stopnji regulacije trga.
In če sedaj zagovornike libertarnosti nasprotniki imenujejo neoliberalci, kaj pa če obstaja neosocializem ali moderni socializem? Težnja k čim večji regulaciji trga in čim večjemu nadzoru države. V 30. letih prejšnjega stoletja sta se kot neka vrsta sodobnega socializma in protiutež boljševizmu pojavila nacizem in fašizem, ki sta se ravno tako borila proti klasičnemu kapitalizmu v obliki prostega trga in se pri tem naslanjala na delavske množice, dopuščala pa sta bogate posameznike in zasebno lastnino, toda samo »pravim« ljudem. Če pustimo ob strani podobne totalitaristične značilnosti (omejevanje svobode govora, osebne svobode, cenzura, kršenje človekovih pravi, postavljanje skupnosti kot celote pred posameznika) ter osnovne ideološke razlike in se usmerimo predvsem na ekonomijo, lahko trdimo, da se je nacizem pravzaprav v marsičem zgledoval po boljševizmu. Korporativistično upravljanje z državo, državni planski načrti oziroma plansko gospodarstvo (socialistične petletke, štiriletni plani v nacizmu), stroga regulacija trga (če bi v Nemčiji glede regulacije trga še danes veljali zakoni iz časov nacizma, Hofer ali Lidl sploh ne bi obstajala), predpisovanje podjetjem (zasebnim), kaj in koliko morajo proizvajati, nacionalizacija (v omejenem obsegu) … skratka − zgleden socializem. Pa veste, katera država je prva sprejela »zeleno agendo« oziroma uvedla prve okoljevarstvene zakone? Nacistična Nemčija. Tako lahko mirno rečem, da je bil s stališča ekonomije Hitler prvi moderni socialist.
In danes? Vedno bolj regulirana proizvodnja, regulacije trga, kuponi CO2, ukinitev proizvodnje avtomobilov z motorji na notranje izgorevanje do leta 2035! Pa planiranje oziroma zahteve, koliko odstotkov mora biti proizvedene t. i. zelene energije v določenem časovnem obdobju, in konec koncev tudi težnje k omejevanju svobode govora, k cenzuri, omejevanje izvornih pravic posameznih držav, vse več birokracije, vse večje težnje h korporativnemu upravljanju Evropske unije. Vas to na kaj spominja? In če k temu dodamo še ideološke komponente, kot npr. zakonsko vsiljevanje prebujenske ideologije in zelene agende ter migrantsko politiko, dobimo neosocializem. Ja, to je danes Bruselj. Tam sedijo in z nami upravljajo neosocialisti, neizvoljeni vladarji Evrope.
Vendar pa, kot sem že omenil, nobena država ni popolnoma liberalizirana in tudi nobena država ni popolnoma regulirana. Vedno gre za kombinacijo, malo regulacije in veliko svobodnega trga na eni strani ter veliko regulacije in malo prostega trga na drugi, vmes pa ogromno število različnih kombinacij. Vendar pa obstaja dejstvo, da čim več je prostega trga in manj regulacije, boljše gre posamični državi, višji je BDP in višji je standard ljudi in obratno. Pot, ki jo je v preteklosti izbrala EU, je napačna in dejansko pelje v neosocializem oziroma moderni socializem in lahko samo upamo, da je z novo sestavo Evropskega parlamenta vanj prišlo tudi več zdrave pameti, ki bo izbrala smer, v katero bo šla Evropa.
