Piše: Gašper Blažič
Naj začnem z zgodbo, ki je morda izmišljena, a ima še kako resnično sporočilo. Neki najstnik je v varnem zavetju svojega doma sedel za mizo in pisal. Pisal je program. O tem, kako bi rešil svet: preprečeval revščino, poskrbel za varovanje okolja, odpravljal vojne, in tako naprej. No, pravzaprav je bil v svojem programu precej ambiciozen, sicer zelo idealističen, vendar tudi zelo konkreten, saj je denimo opisal, kako bi se sam vključil v vse te dejavnosti z naštetimi cilji.
Nenadoma pa ga je pri pisanju programa nekdo zmotil. Bila je najstnikova mati, ki ga je prosila, če skoči v trgovino pri kruh. Odgovor, ki je sledil, je kar nekoliko pričakovan in morda tudi stereotipen: »Mama, pa zakaj ravno zdaj, ko imam zelo pomemben opravek? Povrh vsega pa zunaj dežuje!«
Med ideali in resničnostjo
Seveda je bilo jasno, da je s to gesto v enem hipu dokazal, da ni sposoben uresničiti pravkar napisanega programa. A glavno sporočilo zgodbe je nekje drugje. Namreč v tem, da ni toliko problem v mladostnem idealizmu, ampak bolj v tem, da se mnogi niti ne zavedajo, da se pot do velikih sprememb začenja z majhnimi koraki. In da svet spremenijo tisti, ki najprej spremenijo sebe. Verjamem, da je mnogim mladim zelo pri srcu opcija, ki jo je izbrala Greta Thumberg – svetovno znani najstnici ni treba hoditi v šolo, ker so ji njeni finančni botri zagotovili drugačno prihodnost, ki se kaže v aktivističnem avanturizmu. Mediji in svetovni politiki ji tako rekoč jedo iz roke, mnogi jo občudujejo, češ tako mlada, pa si upa celotni svetovni politični javnosti v histeričnem tonu zabrusiti »Kako si drznete!«. In se navdušujejo nad ideali, ki jih oznanja – medtem ko kaj hitro pozabijo na konkretne korake pri varovanju okolja. Kar se, vsaj v naši državi, pozna tudi pri precejšnji količini odvržene embalaže na cestah, v obcestnih jarkih, tudi povsem izven naselij, itd. Ker obstaja navada, da se izpraznjene embalaže takoj znebiš tako, da jo odvržeš, čim je prazna. In prvi majhen korak je to, da najprej pospraviš za seboj. In da morda pomagaš pospraviti tudi to, kar so drugi pustili za seboj. Čeprav jim s tem delaš potuho.
To je morda le eden bolj akutnih primerov razkoraka med resničnostjo ter ideali. Predvsem tistimi, ki predstavljajo vrednote neke naprednosti in progresivizma, kar je nekakšna nebeška mana v težnji, ki je dejansko prisotna v vsakem človeku in je tako rekoč nagonska. Govorim o samouresničitvi in samouveljavitvi v družbi, torej, da te nekdo opazi in ti tudi prizna neko veljavo. To ni nič slabega, gre za nekaj povsem človeškega – problem pa nastane, ko gredo nekateri v svoji samouveljavitvi tudi preko trupel, če je treba. Marsikomu se zdi to celo junaško, zato ne preseneča, da so revolucionarji, kot je bil denimo Ernesto Che Guevara, nekakšne novodobne popkulturne ikone napredka. Ker si napredek utira pot tudi na grob način. A grobo uresničevanje osebnih ambicij lahko opazimo praktično povsod: doma, na delovnem mestu, v lokalni skupnosti, v šolah, na univerzi… Tudi na župniji, če že hočete.
V sodobnem sekulariziranem družbenem okolju, kjer je edina zakonitost ta, da je pravzaprav vse relativno in da ni neke absolutne resnice, tudi samouveljavitev ni zgolj nek individualen pojav, ampak je dirigiran s strani javnomnenjskih voditeljev, ki se jim po novo reče »influenserji«. Torej tisti, ki v družbi nekaj štejejo – in praviloma to niso politiki, še novinarji komaj kdaj, pač pa razni ustvarjalci iz sveta popularne kulture, ki imajo jasno nazorsko opredelitev in so najbolj žlahtni predstavniki »mainstreama«. In ponavadi se je s takšnimi nevarno zaplesti v javno polemiko, saj imajo za seboj trdno podporo dobro branih tabloidnih medijev, ki jim takoj priskočijo na pomoč. Torej, če bi se radi javno spopadli z Ano Roš v zvezi z ukrepi proti epidemiji covid19, vam to odsvetujem, ker boste v vsakem primeru poraženec.
Fašizem kot sredstvo samouveljavitve
Obstajajo pa tudi drugačne vrste spopadov. Takšni, ki temeljijo na družbeno-psiholoških konstruktih, zgrajenih na nekem zgodovinskem fenomenu. Na primer fašizem. Poznamo ga iz časa Mussolinijeve vladavine v Italiji, ki je takrat obsegala tudi velik del slovenskega nacionalnega ozemlja. Besedo, ki pravzaprav nakazuje na butaro oz. fascikel, povezujemo z zatiranjem Slovencev na Primorskem, v širšem pomenu pa so bili nacisti še hujša vrsta fašistov od tistih iz Italije (ali Španije, kjer je vladal general Franco). Zato je izraz »fašizem« dandanes težko definirati, saj se od tistih, ki o njem sicer veliko govorijo, skoraj nihče kaj dosti ne poglablja v bistvo tega pojava, ki temelji na složnem nastopu vladajočega razreda – v italijanskem primeru so to sinovi in hčere slavnega rimskega imperija, torej nasledniki njegovega vojaškega in kulturnega izročila, saj govorijo tudi jezik, ki je najbližji latinščini, torej jeziku, ki je nekdaj imel podoben kultni status kot danes angleščina. Do ostalih narodov, predvsem ne-romanskega izvora, še zlasti pa do »karpatskih pritepencev«, za kar so šteli Slovence, pa so imeli povsem imperialističen refleks: ali sprejmete naš jezik, kulturo, ali pa… smrt. Seveda pa je treba ob tem spomniti, da je fašizem sam po sebi izhajal iz socialistične platforme, saj je postavljal interese kolektive nad interese posameznika. Kajti eno vejico lahko zlomiš, medtem ko je snop vejic nemogoče zlomiti. Ubi concordia, ibi victoria, so rekli stari Rimljani.*
Znano je sicer, da je bil fašizem zgodovinsko poražen, v današnjem času pa je predvsem konstrukt, ki služi nadaljevanju razrednega boja z drugimi sredstvi. Ko je po »sestopu z oblasti« nastopila formalna demokracija (ki za dogmatične levičarje pravzaprav ni nič drugega kot kapitalizem), so namreč tudi »razredni sovražniki« dobili pravico do javne besede, ki pa jim po mnenju nosilcev režima pravzaprav nikoli ni pripadala. Ker pa vseeno niso mogli nadaljevati poti brez »socializma po meri ljudi«, so si izmislili nove mehanizme za obvladovanje množic. Tu ne govorim samo o indoktrinaciji, pač pa tudi o izkoriščanju osebnih ambicij ter frustracij za gradnjo nekega »družbenega projekta«. Recimo, dandanes v družbi nekaj veljaš, če si napreden in progresiven. Vendar, kot že rečeno, smo v dobi relativizma, kjer ni nič samoumevno. In kako boš sebe prikazal kot naprednjaka, če ne tako, da boš ob sebi imel »sovražnika«, četudi namišljenega? In šele ob »fašistu«, ki si ga ustvariš, pride do izraza kontrast – na eni strani si naprednjak in nosilec luči, ki še toliko bolj sije, če vidijo ob tebi mračnega črnosrajčnika, »princa teme«. Na podlagi tega kontrasta si nato potrjen »antifašist«, torej naprednjak, ki deluje v skladu z vrednotami, kot jih oznanjajo mainstream mediji. To pa so vrednote kulturnega marksizma. Kajti bele črte vidiš na temni podlagi. Čim temnejša je, bolj so vidne. Seveda se tisti, ki se jih diskvalificira kot »fašiste«, poskušajo braniti, češ nismo mi to, kar vi mislite. A takšno početje je ponavadi jalovo. Za antifašistične nosilce progresivizma je to celo dodaten dokaz, da imajo prav, ko jih javno označujejo za fašiste. Hkrati pa s tem tudi lahko uspešno obvladujejo nasprotnika, ki bo v bodoče zelo pazil, da ne bo presegel meje politične korektnosti. In prav na tem temelji mehanizem preventivne vojne, ki jo sedaj uporabljajo pri dokazovanju Evropi, da je medijska svoboda v Sloveniji pod Janševo vlado ogrožena.
Kdaj bomo ustavili vrtiljak?
Ob tem se bo morda kdo spomnil tudi na nedavno uporabljen sarkazem o fašizmu, ki ga je uporabil urednik Nacionalne tiskovne agencije Aleš Ernecl, zaradi katerega so se nekateri ustanovni sodelavci agencije namrdnili, češ tega se pa že ne gremo, fašisti pa nismo in nikoli ne bomo. Tu ne gre zgolj za nerazumevanje sarkazma, ampak tudi za globoko ukoreninjen kompleks manjvrednosti in strahu, češ že tako nas zmerjajo, a zdaj se bomo še sami nastavljali? S tem pravzaprav nezavedno izrazijo legitimnost »preventivni vojni«, ki jo preko propagande in »psihološkega pranja« izvajajo sodobni »antifašisti«. Kar pravzaprav ni nič novega. Ko smo na Demokraciji decembra lani imeli »vojno« zaradi glose Aleksandra Škorca, so se levičarskim moralistom nagonsko pridružili tudi tisti iz katoliških krogov. Verjetno iz nagiba, češ da ne bo kdo rekel, da smo bili tiho, ker se je v bojda rasističnem tekstu omenjalo Boga. Pa čeprav je bila ves problem zgolj v tem, da je avtor svojo sicer dolgo gloso »razperceliral« v več delov in jo objavljal v nadaljevanjih, kar sicer ni modro početje, ker po enem tednu pač pozabiš, kaj si bral v prejšnji številki – vsak posamezen del pa seveda pade iz konteksta. A prav ta dogodek je razkril, koliko mentalitete sužnja je še vedno v glavah Slovencev, zaradi česar je še vedno veliko takšnih »desničarjev«, ki so ob vsaki takšni drobni provokaciji, ki dvigne prah med »progresivci«, pripravljeni počepniti kakor kokoš, ki ve, da ne more nikamor uiti. In s tem dejansko prostovoljno sprejme suženjsko oznako “fašista”.
In tako se ta heglovski vrtiljak vrti naprej kot nekakšen perpetuum mobile. Ustavil se bo šele, ko bomo v glavah izbrisali manjvrednostni kompleks in s tem suženjsko vdanost »progresivnim gospodarjem«, ki izkazujejo svojo (le navidezno) moralno vzvišenost namišljenega antifašizma – slednji pa je pravzaprav bolj fašističen od samega fašizma – , dejansko pa nimajo pokazati ničesar. Razen nekaj bednih parol v slogu »smrt janšizmu«. Ker se edino na takšen način samouveljavijo in ker mislijo, da bodo na takšen način rešili svet.
*Kjer je sloga, tam je zmaga.
Gašper Blažič je urednik dnevnega deska na spletni strani Demokracije, novinar tednika Demokracija ter avtor dveh knjig.
