Piše: Branko Koderman
Slovensko šolstvo je politični projekt – danes zelo uspešen in učinkovit za nekoga. Tako zelo uspešen, da je v zadnji sestavi slovenskega parlamenta nedomoljubna stran dosegla skoraj dvetretjinsko večino. Tudi tako, da je ob Jankovićevi C0, kanalizacijski nezdravi in nerazumski neumnosti, večina Ljubljančanov ostala gluha in nema.
Morda pretiravam? Mislim, da ne! Saj so me učili, nato pa sem tudi sam vse življenje učil druge, da nekaj ne more nastati iz nič ali da to nekaj ne more biti stvar naključij. Tisto zgoraj omenjeno nastane, ker se ljudje, volivci torej, odločijo za takšne voditelje in takšne politične zastopnike, ki jim prej ali slej prinesejo nesrečo in obup. Ali ti volivci ne znajo razmišljati? In če ne, kako in kje so se naučili ne razmišljati?
»Gabrova šola« se je začela graditi kmalu po osamosvojitvi. Projekt je bil delo »levice« in njenih zaveznikov, v resnici vseh protidomoljubnih in nedomoljubnih družbenih in političnih sil, potem ko je bil zgodovinski dosežek slovenskega naroda mednarodno in ustavno normiran. V novi državi slovenskega naroda jim je pretilo izginotje na smetišču zgodovine. Kako preživeti in morda sčasoma znova pridobiti popolno oblast? Moje mnenje je, da je bila njihova strateška odločitev povsem razumska: ustvariti si takšne volivce, ki bodo zlahka nasedli njihovim goljufivim obljubam. Nujno je bilo treba prepovedati »Cerkvi« vstop v šolski sistem. Zakaj? Ker bi krščanski vrednotni pogled na človeka in stvarnost v kali zadušil njihov projekt. Nato zgraditi totalni panoptikum − organizacijski sistem, ki je podrobno organiziran, natančno načrtovan, centralistično zbirokratiziran in strogo nadzorovan. Tak sistem si ljudi podreja. Popolna organizacija ne more in ne sme biti skupnost ljudi, ki bi jo povezovali skupni cilji in ideali in bi notranja razmerja med ljudmi urejali na osnovi skupno sprejetih načel, vrlin in vrednot.
Točkovanje povezuje celotni sistem, vse in vsakogar. Točke zbira ravnatelj in učitelji. Za napredovanje. Točke zbirajo starši skupaj s svojimi otroki. Za vpis na dobro srednjo šolo ali univerzo ali da ne padejo pri predmetu. Na veliko zbirajo točke otroci in mladostniki. Pri vsakem testu, šolski nalogi, zaključnem izpitu. Za boljši uspeh? Uspeh v čem? Uspeh v znanju, pravijo. Kaj pa je znanje? Ali je znanje to, kar piše v učbenikih in kar povedo učitelji? Je to vse? Pri družboslovnih predmetih, zgodovini, jezikih in slovenščini (matematiko in večino naravoslovnih predmetov izvzemam tovrstni kritiki) se otroci in mladina učijo, znova berejo in se piflajo. Se naučijo »na pamet«, nekatere stvari kar v izvedbi »copy pace«. Kot da ne bi vsak od njih v žepu na svojem mobilniku hranil znanja in védenja skoraj celotnega človeštva. Ali imamo zato ves ogromen in drag šolski sistem?
Ocenjevanje (točkovanje) mora biti številčno, da je uspeh ali neuspeh kandidata mogoče matematično procesirati. In objektivno. Objektivnost je mogoče vedno preveriti. Za ravnatelja število hospitacij, za učitelja število udeležb na seminarjih, za učenca število ocenjevanj in število točk na testih ali izpitih. Vsi lahko in morajo objektivizirati svojo uspešnost s pisnimi potrdili – izdelki. Za vsakogar se točke kumulativno seštevajo in po nekakšni marksistično dialektični blodnji, ki pravi, da kvantiteta preide v kvaliteto, dobimo kaj – uspešneža ali odličnjaka.
Kognitivna in razvojna psihologija takšno instrumentalno pogojevanje razume kot utrjevanje narcističnih potez v osebnostni strukturi posameznika, kar popolnoma velja za otroke in mladostnike. Kako naj torej odrasli državljan po takšni dolgoletni »dresuri« o obljubah svojih voditeljev in predstavnikov razmišlja zdravo in razumno in umno?
(Prispevek gibanja »Skupnost Kosezov/Kosez Community«; Koderman, Branko: »Nova šola 1«)
