Piše: Gašper Blažič
Kdor je pozorno spremljal dogajanje pred zadnjimi volitvami v evropski parlament, zagotovo ni mogel prezreti slabe volje, ki se je pojavljala med evropskimi levičarji zaradi večkrat omenjane možnosti, da bi se Evropska ljudska stranka (EPP) po volitvah lahko povezala s skupino Evropskih konservativcev in reformistov (ECR). Gre za skupino, ki jo slovenski vodilni mediji brez izjeme nazivajo kot »skrajno desno«, čeprav je še bolj desno od nje evroskeptična skupina Identiteta in demokracija (ID).
Evropskim socialistom (S & D) in liberalcem (Renew, nadgradnja ALDE) pa se vsaj za zdaj ni treba bati, saj je na večer volitev 9. junija dosedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen razglasila, da pogajanj z ECR ne bo in da namerava EPP tako kot doslej še naprej graditi zavezništvo z evropsko liberalno levico. To pa bi pomenilo, da bi znova gledali film, ki smo ga že videli: kravje kupčije, popuščanje EPP levičarjem glede migracij in zelenega prehoda pa tudi glede varovanja »vladavine prava« v slogu, kot je to v dosedanjem mandatu počela Věra Jourová. Obstaja namreč zelo realna možnost, da bi von der Leynova vodila Evropsko komisijo tudi v novem mandatu, če bo EU dosledno vztrajala pri načelu vodilnih kandidatov (kar se po prejšnjih volitvah ni zgodilo).
Uvodoma je treba omeniti, da se je EPP na teh volitvah zelo dobro odrezala, saj bi lahko doživela velik polom prav zaradi naštetih neumnosti, ki jih je počela Evropska komisija. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je rahlo napredovala in pridobila deset sedežev. Na drugi strani so socialisti izgubili štiri sedeže, kar je minimalen upad. Precej hujšo zaušnico pa so dobili liberalci, ki bodo po novem imeli 79 sedežev, kar 23 manj kot do sedaj in samo šest več kot ECR, ki je pridobila štiri sedeže. Hude izgube so doživeli tudi Zeleni, ki imajo 18 sedežev manj, medtem ko je desna ID pridobila štiri sedeže, kar je minimalen napredek. Iz tega postane jasno, da je evropska levica poraženka volitev, medtem ko je desna stran pridobila. To je bila logična posledica dogajanja v evropski politiki zadnjih pet let.
Evropski parlament uradno nima koalicije. No, vsaj doslej smo mislili tako. Očitno pa ni tako glede na izjave, ki prihajajo z vrha EPP. Res je sicer, da je manj naporno vladati z vnaprejšnjim dogovorom, po katerem tri največje politične skupine v evropskem parlamentu skupaj zagotavljajo udobnih 400 glasov v 720-članskem zakonodajnem telesu. A če bo prevladovala takšna preprosta matematika in bo EPP spet postala poligon za uveljavljanje interesov evropske levice, bi to pomenilo reprizo dosedanje petletke, posledično pa katastrofo EPP na volitvah čez pet let, zelo verjetno pa tudi velik vzpon evroskeptičnih strank, ki nimajo predsodkov do tega, da bi EU čez noč preprosto ukinile. Na veliko veselje Putinove Rusije.
Pri tem je treba upoštevati, da evropski parlament ni edini vplivni dejavnik v EU. Tu je še Evropski svet, ki združuje vse predsednike vlad (v francoskem primeru je to predsednik republike). Pričakovati je, da se bo njegova sestava zaradi volitev po posameznih članicah EU in trenda obrata v desno prav tako spremenila. To bo zagotovo moralo vplivati tudi na politiko Evropske komisije. Žal pa bo slovenskega evrokomisarja tudi tokrat izbirala levičarska koalicija, ni pa rečeno, da bo to Tomaž Vesel, ki ga je premier Robert Golob sicer nominiral že pred volitvami.
EPP ima sedaj priložnost, da glede na izrečene kritike na račun škodljivih agend poveča svoj vpliv na evropsko politiko v primerjavi s poraženimi socialisti, liberalci in zelenimi. S tem pa lahko tudi EU poveča svojo zunanjepolitično pobudo v mednarodnem okolju. Upamo lahko, da je tudi večina poslancev EPP dovolj pametna, da ne bo dopustila ponavljanje že videnega in tako pustila za seboj grenak priokus, češ, ali smo se za to borili (in volili). Razočaranj iz Bruslja je bilo v zadnjem mandatu preveč in nadaljevanje takšne prakse bi lahko imelo usodne posledice za Evropo v celoti. Slovensko volilno telo je sicer večinsko podprlo kandidate EPP, slednja je tako pokrila celoten desni prostor. Sedaj morajo z dejanji tudi pokazati, da stojijo za izrečenimi besedami v času kampanje.
