Piše: Mitja Iršič
Šimpanzi so naši najbližji sorodniki, s katerimi si delimo kar 98,6 odstotka DNK. Kot mi se smejijo, ohranjajo tesna prijateljstva, čutijo empatijo in celo razlikujejo med tako abstraktnima pojmoma, kot sta pravičnost in nepravičnost.
Z nami pa si delijo še eno lastnost: teritorialnost, plemensko pripadnost in nagnjenost k vojskovanju med plemeni. Znanstveniki so bili priča divjim džungelskim vojnam, polnim nasilja, kjer je eno pleme šimpanzov vdrlo na ozemlje drugega, nato pa se je vnel boj, v katerem so si iztikali oči, trgali spolovila in okončine ter groteskno do smrti mučili zajete »vojake« sovražnega plemena. Nič drugačni niso kot Rdeči Kmeri, nacisti, mongolski osvajalci, bližnjevzhodni despoti ali komunisti. Videti je, kot da je neustavljiva želja po teritorialnih vojnah, nasilju in celo sadizmu globoko vtisnjena v našo bit in je starejša kot naša celotna vrsta – najbrž je enak nagon imel že skupni prednik šimpanzov in ljudi.
Predvsem Zahodnjaki smo se zadnjih osem desetletij, pijani od dolgih let miru, zazibali v udoben spanec pacifizma. Pozabili smo, da ljudje niso le empatični delivci ljubezni in drugih prijetnih občutkov, ampak v svojem bistvu predvsem živali z močnim plemenskim čutom. Po drugi svetovni vojni so bili ljudje veliko bolj v stiku z mračnim delom človekovega duha: videli so prej običajne ljudi, ki so pobijali otroke, ženske, pohabljali vojake … Danes povprečen človek sredi Interspara v BTC seveda ne razmišlja, da je nekdo ob njem, ki prav zdaj izbira zmrznjeno pico, ob pravi priložnosti pripravljen ustreliti v glavo njega in njegove otroke.
Zato je zahodna politika postala politika pacifizma. Tanja Fajon bi ji rekla feministična. A takšen svet je iluzija. Februarja 2022 nas je ruski samodržec znova spomnil, da je bistvo mednarodnih odnosov igra moči in strahu, ne pa diplomacija in dobri odnosi med narodi. V Evropi smo se od tega dela človeštva oddaljili. Začeli smo verjeti, da lahko Ukrajini pomagamo z dobrimi besedami, zelenim prehodom in s pristopnimi pogajanji z EU. Zdaj, ko so ZDA Ukrajino zaradi republikanske blokade proračuna odrezali od streliva, utegne Rusija 44-milijonski narod v dveh letih zravnati z zemljo in ga spremeniti v vazalno državo, priključeno ruski kleptokratski kvazidemokraciji. Dobre želje Ursule von der Leyen ne bodo pomagale. Pomagalo bo le strelivo in prikaz moči. To razumejo mafijci v New Yorku, ki jih je Rudy Giuliani dokončno strl z uporabo brutalne moči države. To razume tudi Vladimir Putin.
Evropejci smo na razpotju. Prav kmalu bomo po skoraj stoletju znova spoznali pravo naravo človeštva. Braniti pa se bomo očitno morali sami. (Najbrž) novi stari predsednik ZDA Donald Trump je že napovedal, da ne bo več dovolil, da evropske države počivajo na ameriškem vojaškem proračunu, zato bo zahteval, da vsaka članica za obrambo nameni vsaj 2 odstotka BDP. Prav tako je napovedal, da bo od EU zahteval povrnitev 200 milijard stroškov za orožje, ki je bilo namenjeno Ukrajini. Po eni strani gre za tipično Trumpovo nastopaštvo, po drugi za nadaljevanje mednarodnega izolacionizma iz njegovega prvega mandata pod geslom »America first«, a po svoje ima Trump prav: zakaj bi morale ZDA braniti svoje nehvaležne zahodne zaveznice, ki jo potem za hrbtom še obtožujejo hegemonije in orožarskega dobičkarstva.
Čas je, da tudi Evropa odraste in se začne zavedati, da ne živimo v svetu mavričnih zastav, samorogov in želja za svetovni mir s tekmovanj za mis sveta. Oborožiti se bomo morali sami. Tehnologijo imamo. Vsi stroji CMC, ki ženejo mašinerijo Putinove vojske, so narejeni v državah EU. Ruska federacija ima BDP srednje velike države. EU je za Rusijo ekonomski Goljat. V roku petih let lahko naredimo vojsko, ki ji lahko po moči parirajo le ZDA. Vojsko, ki bo tako mogočna, da Nata niti ne bomo več potrebovali. Zato bomo potrebovali močne politike: močne po vplivu, karizmi in odločnosti v kljubovanju sodobnim zarotniškim »mirovnikom« (najbrž jih financira Kremelj), ki bi radi Evropo razorožili tako, kot so slovenski socialisti želeli razorožiti teritorialno obrambo. V EU, ki jo vodijo scholzi, macroni in golobi tega sveta, se bomo oboroževali prepočasi. Ruski medved pa ne čaka. Na ruskih tankih piše: »в Берлин!« Zato bo naslednji krog volitev nacionalnih vlad odločal o usodi kontinenta. Na ZDA ne moremo več računati. Zdaj je čas, da EU odraste in spozna grenko resnico, da svet mednarodnih odnosov ni lep − kot svet podzemlja je mračen in sebičen, šteje pa le (orožarska) premoč.
