Piše: Gašper Blažič
Beseda »hurikan« je v javnosti sorazmerno malo uporabljana, vsaj kar se vremena tiče. Navadno kot sopomenko zanjo uporabljamo izraza »tropski ciklon«, »orkan« ali »tajfun«. Seveda gre za skrajno uničujoč vremenski pojav, ki ga zato ne smemo zamenjevati z običajnimi cikloni, torej središči nizkega zračnega pritiska. V prenesenem pomenu je lahko tudi oznaka za kakšen drug uničujoč pojav. Tudi za to, kar se je zgodilo 7. oktobra lani z masovnim napadom Hamasa na Izrael tako z raketami kot tudi z ugrabitvami in posilstvi (pa pustimo ob strani nedejavnost izraelskih varnostnih služb).
Verjetno ste uganili, da s hurikanom namigujem tudi na skladbo izraelske predstavnice na letošnjem Eurosongu Eden Golan. In se lahko strinjamo, kar je zapela v samem besedilu: ni potrebno veliko besed, samo molitev. Tudi spričo dejstva, da je Eurosong že vsaj četrt stoletja samo še šovbiznis, v katerega se – kljub deklarirani apolitičnosti – vedno znova širijo politične agende. V prid promoviranja »drugačnosti«. Od raznih »sestrakov«, »končit« pa do »binarnih oseb«. Eden/ena od (vsaj) dveh »binarcev« je letos zmagal_a (ja, to zadnjo besedo sem ob pomoči dokaj sveže jezikovne »inovacije« iz ljubljanske filozofske fakultete zapisal tudi z neko mero sarkazma). Ker so tako hotele strokovne žirije, ki morajo najprej slediti diktatu neke agende. Glasbeni ter odrski izraz je tu drugotnega pomena. Eurosong pač ni več to, kar je bil pred pol stoletji, ko se je skupina ABBA – ja, gre za okrajšave članov te četverice, toda realno to ime v stari aramejščini pomeni »očka« in ga najdemo tudi v Svetem pismu – proslavila s skladbo Waterloo.
Spomin na evrovizijske “Sestrake”
Kar se tiče samega Eurosonga, se večkrat ne ve, kaj je bolje: ali dati več besede strokovnim žirijam ali ljudstvu. Naša predstavnica sicer ni bila izbrana s strani ljudstva. Vendar sem se ob tem spomnil na izbor slovenskega predstavnika za Eurosong leta 2002. Če sem prej omenil »Sestrake«, torej v ženska oblačila našemljene moške, se boste spomnili, kakšna drama se je takrat dogajala ob glasovanju. V finalnem izboru je Karmen Stavec s skladbo »Še in še« pobrala daleč največ simpatij ljudstva (skoraj 32 tisoč telefonskih glasov), kar je bilo skoraj štirikrat več kot »Sestre« s sicer precej spevno skladbo »Samo ljubezen« (nekaj nad osem tisoč). Po točkovniku je glas ljudstva »Sestram« namenil pet točk, Karmen Stavec pa 12. Vendar sta bili v igri še dve žiriji: strokovna žirija ter žirija Razvedrilnega programa TV Slovenija. Strokovno žirijo so sestavljali Mojmir Sepe, Aleš Strajnar in Drago Ivanuša, žirijo Razvedrilnega programa TVS pa Simona Tepeš, Mira Bučar in Anton Natek. Obe žiriji sta Sestram dodelili najvišje število točk, kar je bilo dovolj za zmago (skupaj 29 točk). Karmen Stavec je dobila le eno manj in bi, če bi bila na razpolago le ena žirija, gladko zmagala. Ker je bilo s telefonskim glasovanjem precej težav, je (Š)Ema 2002 po končani prireditvi prerasla že v pravi škandal. Še dobro se spomnim zelo dobro obiskane tiskovne konference, ki je sledila po že končani Emi, kjer sem tudi sam postavljal neprijetna vprašanja. No, sveži 90-letnik Tone Fornezzi-Tof je takrat zapisal naslednji vic: “Zakaj Karmen Stavec ni zmagala? Ker nima jajc.”
Seveda to epizodo iz leta 2002 omenjam bolj mimogrede in kot prikaz, kaj se je dogajalo zadnje dni, ko so se vrstili politično motivirani pritiski, da predstavnica Izraela ne bi nastopila. No, nazadnje je vse skupaj preraslo v škandal, saj je na sam dan finala prišlo do diskvalifikacije nizozemskega predstavnika, pri čemer so skušali razlog zamolčati in tako sprožiti domneve, da je postal žrtev »židovskega lobija«, ker se politično zavzema za »pravično stvar«. Torej, osnovna premisa propalestinskih aktivistov (od Grete Thumberg do nekaterih, ki bi morali sporočati rezultate, pa so to zadnji trenutek odpovedali) je v tem, da bi morala EBU prepovedati nastop Izraelu iz enakih razlogov kot je pred dvema letoma prepovedala nastop Rusije zaradi napada na Ukrajino. Češ, dogaja se genocid in sistematično iztrebljanje že tako malega in zatiranega palestinskega naroda. Skratka, šolski primer, kako se lahko zapleten klopčič Bližnjega vzhoda na videz poenostavi in se ga predstavi dekadentnim zahodnjakom na način, kakor si želi Hamas s svojimi zavezniki, ki jih tudi v Evropi ni tako malo. Pa ne gre samo za tam živeče muslimane.
Hamasova propagandna vojna
Dejstvo je namreč, da je vojna na Bližnjem vzhodu dejansko globalna propagandna vojna ali, kakor je večkrat rekel naš »nekronani kralj« Milan Kučan, »bitka za interpretacijo«. To, kar se dogaja v Gazi sedaj, se je namreč dogajalo že prej. Že dolga leta nazaj so izraelske rakete večkrat frčale proti Gazi in povzročale razdejanje. Izraelska vojska namreč velja za ofenzivno in iluzurno je bilo pričakovati, da na nasilje Hamasa ne bo odgovarjala. Pazite, govorimo o dogajanju več let, ki pa je od lanskega oktobra dalje le precej bolj intenzivno. Praktično ves čas se je ponavljalo že videno: ko so hamasovci svoje izstrelili, so se skrili v mišje luknje, civiliste pa – čisto po boljševiško! – izpostavili za živi ščit. Ker »žrtve morajo biti«. In nato ministrstvo za zdravje v Gazi – seveda gre za organ pod nadzorom Hamasa – ob asistenci Rdečega polmeseca razlaga vsem svetovnim medijem, kako brutalno Izrael pobija Palestince. Samo zato, ker so Palestinci.
Le redki mediji v Sloveniji, med njimi Demokracija in Nova24TV, so v zadnje pol leta skušali kontrirati vsakodnevnemu ponavljanju zgodbe o domnevnem genocidu. Predvsem zato, ker ima zgodba o ozemlju, ki so mu stari Rimljani dali ime Palestina, že zelo dolgo brado. A ponovimo čisto na kratko: ko je bila po številnih naporih Zahoda, da bi uredil zapletene razmere na Bližnjem vzhodu po končani drugi svetovni vojni, leta 1948 ustanovljena država Izrael, je bila nova država praktično že naslednji dan napadena s strani arabskih sosed. Vsi kasnejši poskusi mirovnih predlogov so po vrsti propadali predvsem zato, ker so bili s strani palestinskih Arabcev vse rešitve že apriori zavrnjene, Izraelcem pa je zaupanje v njihove palestinske sogovornike upadalo zaradi neprestanih terorističnih akcij, ki so se velikokrat dogajale na zelo zahrbten način. Gaza ima tu še posebej neugodno zgodovinsko vlogo, ker je tako rekoč od starozaveznih časov dalje služila kot oporišče sovražnikov izvoljenega ljudstva (takrat so bili to Filistejci, ki so z zvijačo ugrabili izraelskega sodnika Samsona in ga v Gazi umorili). Dejstvo je tudi, da je sodobna Gaza nekakšna majhna enklava z zelo velikim številom ljudi, ki so v veliki večini stalni talci Hamasovega terorizma. In se v resnici veliko bolj bojijo Hamasovih raket, ker vedo, da bodo temu sledile izraelske. Tragedija ljudi v Gazi je torej v tem, da so napadalci dejansko ves čas skriti v rovih (preko njih tudi dobivajo orožje od drugod), civilisti pa ves čas izpostavljeni izstrelkom, saj se dejansko nimajo kam umakniti. Hamas je v vsakem primeru gospodar življenja in smrti v Gazi.
Od reke do morja …
Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je Golobova vlada prav zdaj krenila v akcijo priznanja Palestine, ki jo je dejansko priznala že razpadla SFRJ, Slovenija pa ima v njej že več kot petnajst let odprto konzularno predstavništvo? Zdaj vemo, da se srž priznanja in pritiskanja na Zahod, naj prizna Palestino, skriva v tem, da bi potem bil Izrael tudi veliko lažje formalno obsojen kot genocidna država, ker da okupira in uničuje drugo suvereno državo. Začasno stanje v Izraelu pa je takšno, da precejšen del države spada pod palestinsko samoupravo, imenovano Zahodni breg. Ta položaj je seveda naporen za obe strani. Ob odpovedi vsakršnemu terorizmu bi bilo mogoče na dolgi rok najti izraelsko-palestinski dogovor. A kot vemo, zaradi hamasovskega ekskluzivizma, ki gre na vse ali nič – govori namreč o tem, da Izrael nima pravice do obstoja in da je »od reke do morja« arabska zemlja – ta mirovni proces spominja na efekt »hrčkovega kolesca«.
In prav zaradi takšne »politike« umirajo nedolžni ljudje! Na obeh straneh, tako izraelski kot palestinski!
Levica ni samo proti krščanstvu, ampak tudi proti judovstvu
Vendar tu ni prostora za vsegliharstvo. Verjamem sicer, da je tiho nenačelno zavezništvo evropske levice, ki ima močan vpliv na pop sceno, s palestinskim fundamentalizmom pogojen s številnimi razlogi. Tu ne gre samo za nasprotovanje politiki ZDA, pač pa za tiho zavedanje, da judovstvo, ki je dočakalo uresničenje obljube o obnovi izraelskega kraljestva pred tri četrt stoletja, predstavlja korenino krščanske civilizacije. Ne glede na to, kako konflikten je bil v zgodovini odnos med kristjani in Judi. Nacionalni socialist (!) Adolf Hitler je – tudi s pomočjo jeruzalemskega muftija! – želel dokončno uničiti judovstvo prav z namenom, da bi nato veliko lažje opravil tudi s kristjani. Zato je zgradil sistem vzporedne religije ob revitalizaciji starogermanskih verstev ter okultnih praks. Internacionalni socialisti pa pravzaprav gojijo zelo podobne ideje in sicer z uničenjem krščanstva v Evropi, s čimer bi lažje uveljavili svojo ideološko agendo, ki bi predstavljala tudi človekovo duhovno plat. Ne pozabimo namreč, da se je stari marksizem s staro mantro, da je religija »opij ljudstva«, dejansko izčrpal že najkasneje leta 1968. Pojavljanje raznih satanskih pojav na odru letos na Eurosongu – predstavnica Irske je tu še posebej izstopala, a bodimo iskreni, tudi predstavnik Hrvaške ni kaj dosti zaostajal za njo, čeprav je imel solidno skladbo – to samo potrjuje.
Levičarji pa so še posebej jezni zato, ker jim poskus, da bi podaljšali konflikt med (zahodnimi) kristjani in Judi ter med njimi zasejali trajen razkol, ni uspel. Zato je bilo nekulturno tuljenje dela občinstva v hali v Malmöju dejansko bolj izraz nemoči. Organizatorjem festivala lahko sicer očitamo dekadentnost in prisotnost levičarske agende v popkulturi (kar očitno podpirajo, ker pač prinaša profit), ne moremo pa jim očitati, da so podlegli političnim pritiskom. Čeprav bodo nekateri pokazali s prstom nanje, da je bil kontraverzni nizozemski predstavnik Joost Klein neupravičeno diskvalificiran ravno zaradi politike, de facto pa je napadel izraelsko novinarko (pa niti ni pomembno, ali je preprosto izgubil živce ali pa je že vajen, da kot plavolasi »arijec« pokaže svojo antipatijo do Izraela, verjetno pa bi v primeru svojega nastopa naredil še kakšno hujšo sceno).
Skratka, hurikan nas je prešel, za seboj je pustil grenak priokus, da se Eurosong ni izneveril tradiciji podpore bizarnim pogledom na spolno identiteto. A v uteho nam je vsaj to, da večina ljudi ni popustila hudim pritiskom k povečevanju sovraštva do Izraela. Vprašanje pa je, ali se ta hurikan lahko kmalu vrne nazaj in pusti za seboj razdejanje, kot je leta 1974 – v letu zmage Abbe na Eurosongu – v Avstraliji ciklon Tracy …
P. S. Ob tem želim pojasniti, da sam zaradi agende, ki obvladuje Eurosong, le-tega že dolgo ne spremljam več. Letos sem moral pač narediti izjemo zaradi izjemnega politično motiviranega zanimanja za ta dogodek.
