Smo v času velikih družbenih sprememb, zato opažam bolj objektivne izzive nekaterih intelektualnih krogov demokratičnega loka (ne tistega socialističnega, ki je obtičal v enoumju), ki se skuša izogniti čerem v razburkanem morju »proletarske pameti«, v njegovi dialektiki najmanjšega odpora do večinske norosti pretežno opičjega planeta, kjer še vedno velja arhaična rečenica: »V slogi je moč in VEČINA ima pravico odločati o življenju ali smrti skupnosti«. In to naj bi bilo bistvo DEMOKRACIJE.
To bi seveda bilo idealno, če bi bila večina človeških posameznikov na vrhu intelektualne miselnosti, ali vsaj »pohlevno« v njenem soju. Smo pa zelo daleč od tega in v resnici je večina človeštva še v stanju »razuma« na ravni »Homo Primigenjus-a, ali celo H. Piecantropus-a«, razen v spretnosti tehnične uporabe instrumentov, umsko ustvarjenih od omenjene intelektualne manjšine ter s pomočjo delovne večine, v dobro vseh. Stanje me sili k neobičajni misli, da pravzaprav ta pandemija ni slučajni pojav, kot toliko drugih pandemij v preteklosti, ampak, da ima svoj izvor v natančnem načrtu neke manjšine, v širši manjšini, intelektualne moči, ki je imela prekomerno razvit individualistični čut vsevedenja in materialni pohlep, ki je narekoval popolno nezmotljivost neke nove IDEJE izrazitega ENOUMJA, katerega je bilo treba brezpogojno ustoličiti, četudi s skrajnimi žrtvami pre-obljudene mase planeta.
Ta nova intelektualna »ločina« si je postavila tudi svoje zapovedi, ki so morale biti strogo materialistične, da bi se izognili očitku tradicionalne »verske utemeljitve«, ki je sprejela tudi nepoznano skrivnost same stvarnosti! Logično, da so bili najbolj na udaru vsi tisti (intelektualci in ne), ki so upoštevali nevidne vrednote t.i. MORALE in ETIKE, ki sta bili tudi podlaga proti NASILJU, ki je še danes upravičeno v vojnem uspehu in neupravičeno pri neuspehu. Tudi upravičenost ali ne vojnega zla, je odvisna od same zmage, ki pa ni vedno na strani tistega, ki slavi zmago, ker je potrebno prej ovrednotiti motiv, zaradi katerega je do konflikta sploh prišlo. Tu se zadeva zelo komplicira in prav tak primer je zadnja druga SV. vojna, ki ni bila samo strogo ekonomsko teritorialno pridobitniška, kot pretekle vojne (tudi prva SV.V. sicer že z zarodki anrhije), ampak je imela bolj nevaren naboj, s ciljem prevlade nekega utopičnega ideološkega značaja, ki si je domišljal nezmotljivost v ureditvi sveta po lastni zamisli in še to, po opevani meri razuma t.i. PROLETARIATA (ideološko LEVICE), ki, logično, ni ga mogel razviti v intelektualno smer manjšinske ELITE desnega predznaka, ki je imela, komaj v začetku razvoja, nedvomno cilje pluralizma NENASILNIH idej, kar je bistvo demokracije, ki pa ni bila povsem brezmadežna, v kolikor komaj v eksperimentalnem razvoju adaptacije na izzive, ki niso bili vsi mirnega značaja in je bilo potrebno se prilagoditi razmeram s pacifizmom.
Prav to neskladje se je dogodilo prav v zadnjem svetovnem konfliktu, kjer so se zavezniško uskladili v napadalno smer trije poglavitni socializmi ENOUMJA, ki že po logiki »nepopustljivosti« posameznih vidikov enoumnih ideologij, so prišli, po nekaj letih zavezništva, v ideološki konflikt, ki je pahnil, od zaveznika Hitlerja napadenega dotedanjega pajdaša levega internacional socializma Stalina (SSSR), v naročje desnih držav, v obrambi proti levima nacional-socializmoma Nemčije in Italije, do tedaj istega socialističnega gnezda levice. Tu je potrebno omeniti, za manj ozaveščene, da edina razlika med temi tremi zločinskimi socializmi (drugačnih tudi ni), je bila le, da prva dva sta bila nacionalno bolj zavedna in sta delala interese lastnih narodov, bila sta pa genocidna do vseh drugih, poleg tudi s svojimi disidenti, medtem ko tretji internacional-socializem je bil genociden bolj do svojih disidentov in neposlušnih, nato še do drugih, če se niso prilagodili z njim ideološko (pa tudi nacionalno, da ne bo pomote). Ta anahronizem »zavezništva« med levico in desnico se je izkazal za »kukavičje jajce«, kjer je bil Nűrenberg-ški proces prava češnja na zastrupljeni torti. O tem ne bom razglabljal, ker sem že v svojih člankih neštetokrat to omenjal in nisem dobil nikoli nasprotnega tehtnega proti-mnenja. Naj omenim le, da je bil tu vzrok, da je lahko Stalin proglasil zahodne desne zaveznike, da so fašistoidni, kar je nesmisel, ki ga celo desne države, ki niso okusile omenjenih socializmov, vzamejo celo kot »resnico«, z veliko verjetnostjo, za se približati lastni desni sredini, ki sprejme enoumje v svoje Parlamente, kjer le ti niso več, kar jih ime označuje, ampak realno le »ljudske skupščine«, kar je vse povedano.
To le kot bežni pregled uvoda k miselni masovni preobrazbi svetovnih množic, ki so večini zagovorniki propagande v primitivni govorici, ki je za »proletariat« edina razumljiva in tudi sprejeta, ker ne zmore globljega razmišljanja. Ne smemo pozabiti, da Komunizem in njegove veje posameznih »kultur«, so se zelo trudile, da bi utišale lastno tradicionalno inteligenco in ustvarile svojo na socialistični ideološki materialistični podlagi (jasni primeri so kulturne revolucije, Kitajska, Pol Pot, n.pr., je dal pobiti vse, ki so imeli več kot osnovno šolo – Gl. knjigo »Črna knjiga Komunizma« – francoskih avtorjev, med drugimi). Današnja Frankfurtska šola Marxizma ustvarja danes agente te enoumne ideologije pan-socializmov in marginalnih skupin nenormalnega obnašanja, še posebno ekstremno nasilnih skupin, ki se rojevajo le v državah z demokratično ureditvijo, za rušenje miru in pristne demokracije. Logično, da v totalitarnih državah, kjer vladajo enoumni SOCIALIZMI (drugačnih ni!), ni mogoč nikakršen protest, kaj šele na ulicah, ker oblast jih takoj zatre z »ljudsko demokratičnim« skrajnim nasiljem. Mislim, da ni potrebno naštevati teh vsakdanjih levih državnih nedemokratičnih ekscesov! Ogledalo imamo v Hong-Kongu, ki ima še trohico pretekle zapuščene demokratičnosti.
Po tem, dokaj bežnem pregledu dejanskega preteklega stanja in akterjev nasilnih neredov v svobodnem in ne svetu, se postavi vprašanje zadnje ofenzive proti normalnemu stanju vsakdanja v svetovnem merilu. Po mojem skromnem mnenju, ni naključje pojav pandemije smrtonosnega COVIS 19. Panika je velika in vidna bolj v zahodnem svetu kot pa v totalitarnih državah, ki so dokaj mirne, v bistvu igrajo omejevanje te pandemije, a zanesljivo brez realnih analiz poteka in realnih žrtev. Žrtve, v teh državah ENOUMJA, kot so Kitajska, Sev. Koreja in azijsko-Afriške diktature, pa tudi Putin-carska Rusija in nje podložne diktature v Evropi, so nedvomno primerljive z zahodnim svetom, toda jih je verjetno še več, ki »izginejo« iz ideoloških nasprotnih resničnih motivov. Saj, končno, ni problema žrtev pri masi proletariata omenjenih gigantov, če se upošteva, da je število človeških duš že zdavnaj preveliko, da bi vsi preživeli in se razvijali na tej mali obli mogočne neznane »vsemirske brezkrajnosti«.
Je kdo pomislil, da sploh ni zaslediti neke raziskave, ki bi se vprašala kje, kako in zakaj se je ta virus (nedvomno umetni) pojavil in se razširil po vsem svetu? Da je njegov nastanek sad tajnih raziskovanj v vojne namene, je težko podvomiti, glede na državo Kitajsko, ki je dokazano skrajno totalitarna z eno in edino vsemogočno KOMUNISTČNO PARTIJO internacional-socializma, ki ima zametke tudi fašistoidnega nacional-socializma, glede na konflikte z drugo državo enake ureditve Rusijo (n.pr. ozemeljski konflikt na reki Usuri).
Enigma tega zagonetnega virusa je nedvomno vojna skrivnost najbolj radikalne države Komunizma poleg manjših vzhodno-južnih enakih področji, iz katerih ne pride nobena informacija o naravi in lastnostih te virusne pandemije, razen uradnih prirejenih podatkih po ideološki matrici, ki, logično, ne more biti verodostojna. Organizacija Združenih Narodov je nedvomno pristranska, saj je zelo skopa pri kritikah totalitarizmov. Končno ima predstavnike, ki so v večini pripadniki bolj primitivnih narodov tretjega sveta in zato prizanesljivi do selektivnega nasilja. Kar je meni znano, tudi glede metode širjenja tega virusa, niso povsem preverjene, razen osebnega kontakta klasične virusne okužbe. Kdo nam zagotavlja, da njegovo širjenje ni na podlagi kakšne neznane poti, ki ni v običajnem kontaktu, ampak posebnem, kjer je vpleten morda kak tajni agens nam neznane narave in tako se izogne klasični poznani obrambni praksi? Njegov nenadni masovni pojav tudi v krajih, kjer ni mogoče ugotoviti »prenosa«, bi lahko bil kak poseben predmet ali celo njegova kemijska sestava, ki bi bila navzoča pri človeku, ki ima edinstvene receptorje (molekularne ali drugačne), da aktivira virusno aktivnost tudi v njegovi mogoči mutaciji? Pravijo, da je štiri od petih le v blagi obliki, ne vemo pa podrobno za morebitne post-zdravstvene dolgoročne posledice. Veliko bi se lahko še ugibalo, a ostane le kot nepotrjena, nezanesljiva možnost. Da je človek glavni prinašalec ni nobenega dvoma a, verjetno, tudi ta mora biti kompatibilen za agenta okužbe, kar je tudi lahko selektivno. Po splošni znani naravi totalitarnih režimov izvora pandemije, je povsem možno, da imajo tudi cepivo proti tej nadlogi, ampak ga, zelo verjetno, uporabljajo selektivno le za izbrance. Morda me bo kdo označil za dokazno neverodostojnega, a tudi to brez trdnega dokaza nasprotnega. Le globoka znanstvena analiza vseh možnosti, bi lahko rešila enigmo, a tudi ta zahteva čas in široko raziskavo tudi na področju ved, ki na prvi pogled ne bi smele imeti vpliva na genom, n.pr. psihopatološki izkusi in podobna področja parapsiholoških efektov na materialne kemijske reakcije. Možnosti so odprte na znanstveni podlagi za upoštevanje ali zavrženje. Ostane pa grenka slutnja nemoči, ki zastruplja duševno stanje naroda, ki tava v dvomih in išče utopično bilko rešitve v fantastični vnemi, podkrepljeni z željo nasilja za ne-sluteni izhod iz duševne stiske.
Po mojem skromnem mnenju se tudi stroka zaveda, da je naš planet nasičeno pre-obljuden in potreben možnega urejanja naraščanja selektivno, četudi bo to velik šok za večino neukih ljudi, ki so v stanju zavzetja nasilnega stališča po priporočilu tiste kritične intelektualne manjšine, ki nima empatije ne moralno etičnih vrednot, ki prisega le na goli materializem matematičnih obrazcev. Kam to pelje, je nedvomno veliko vprašanje in izziv tistim, ki imajo odločujočo oblast. Rešitev je le v pametnih, preverjenih odločitvah, ki bodo nedvomno boleče za ne-razmišljajočo proletarsko maso, ki lahko nastane lahek plen za nadebudne revolucionarne privržence »Frankfurtskega intelektualnega Marksizma«. Ti smatrajo Človeka, kot potrošni material z značko odličnosti (ideološko čisti) za uporabo, ali slabšalno za odpadno gnojilo! Ni vmesnih meril v ENOUMJU! Zato je nujno pričakovanje, da bo svobodni desno usmerjeni svobodni svet reagiral v smislu starega načela Vim vi expellere licet, ki ga omenja odgovorni urednik Jože Biščak v Demokraciji št. 43 (22.10.2020).
