Dva plebiscita, dve obletnici. Koroški plebiscit in plebiscit o samostojnosti Slovenije. 100 let in 30 let. Okrogli obletnici zgodovinskih odločitev, ki se jih bomo spominjali v letu 2020. Prva obletnica, 100 let od koroškega plebiscita, je žalostna, kajti Slovenci smo takrat izgubili lep kos svojega ozemlja. Druga obletnica bi morala biti vesela, kajti 23. decembra 1990 smo se večinsko odločili, da hočemo Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo, da je dovolj Jugoslavije in komunističnega režima.
V tem jubilejnem letu bo na obe temi veliko razprav, najrazličnejših ocen, zgodovinskih refleksij in političnih analiz. Koroški plebiscit je bolj oddaljen, slavijo ga predvsem v Avstriji, ki je bila v obeh svetovnih vojnah na strani poražencev, a je na koncu vedno pridobila. Vendar je po sto letih v Avstriji, tudi na avstrijskem Koroškem, trezen in strpen pogled na to dogajanje. Še pred desetletjem ali dvema so bila plebiscitna slavja ob celovškem zmaju zelo bučna, ta deželni praznik je bil velikokrat uperjen tudi proti slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem, tako da se je ob vsakem 10. oktobru počutila zelo klavrno. Ko je Slovenija postala samostojna, se je ozračje začelo spreminjati, sedaj je ob plebiscitnih obletnicah bolj poudarjeno sobivanje.
Plebiscit za samostojno Slovenijo je začrtal pot do lastne države. Že pred plebiscitom je že leta 1987 nastalo bogato duhovno in politično gibanje, plebiscitu so v letu dni sledili še mnogi drugi koraki – vključno z vojno za Slovenijo −, ki so prvič v zgodovini pripeljali do tega, da slovenski narod živi svobodno v lastni državi. Na tem plebiscitu se je sprostila fantastična demokratična moč slovenskega naroda. Če so koroški plebiscit pred sto leti v korist Avstrije – kako paradoksalno − izglasovali Slovenci, ki so bili večinski narod na plebiscitnem območju, smo slovenski plebiscit izglasovali Slovenci, ki smo si želeli slovenske države.
S čim se bomo ukvarjali v letu okroglega jubileja plebiscita za samostojno Slovenijo?
Gotovo veliko z vprašanjem, kdo ima zasluge za plebiscit in posledično za samostojno državo Slovenijo. Kar nekaj časa že spremljamo, kako si zasluge pripisujejo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, kot je denimo Kučan, in mnogi, ki so bili v času osamosvajanja domači izdajalci ali begunci; ko je v Sloveniji pokalo, so bili v hotelih ob Vrbskem ali Gardskem jezeru, sedaj na državnih proslavah sedijo v prvih vrstah. Prava farsa je poveličevati in delati junake iz partijcev, ki so jim tekle solze na njihovi zadnji partijski seansi v Beogradu. In absurd je, da se ti sopotniki krvavega režima sedaj predstavljajo kot osamosvojitelji!?
Foto: Twitter
Gre za stare komunistične trike in prevare, ki pri nas še vedno uspevajo. Komunisti so si olastninili narodnoosvobodilni boj, med vojno in po njej pa so nadvlado utrjevali z umori in pokoli nad slovenskim življem, plenili premoženje, nacionalizirali, kmetom jemali zemljo. Zahrbtnost in prevarantstvo je ostalo v genih potomcev, pačenja zgodovine je vedno več, čeprav nas veliko, ki smo osamosvajanje spremljali in pri tem sodelovali, še živi. Ideološko nasilje se nadaljuje v drugi obliki in z drugimi sredstvi. Ideološka koalicija si je kljub porazu na volitvah prisvojila oblast. Partijska elita, ki je v prejšnjem sistemu zavzemala položaje v politiki in gospodarstvu, je sama ali s potomci privatizirala gospodarstvo. Med nacionalizacijami in zaplembami v času komunizma in privatizacijo v času samostojne Slovenije so le nianse: res ni več grobega prisvajanja lastnine in likvidacij, toda juridični hlapci poskrbijo, da tudi največje kraje in kriminal dobijo ustrezno juridično fasado.
Miro Petek
