Pa jo imamo. Po prvi ženski na čelu vojske smo dobili še prvo žensko na čelu policije – Tatjano Bobnar. Če ste pričakovali, da bom na tej točki začel udrihati po njej in navajati njene takšne ali drugačne povezave s politiko, ste se zmotili. Lahko pa pričakujete, da bom v nadaljevanju pošteno opisal svoj pogled na njeno imenovanje, svoje osebne izkušnje pri delu z njo, pa tudi v njen »nahrbtnik« bom »pokukal« in vam razkril, kaj je v njem. Če vas to zanima, kar nadaljujte z branjem.
Osebne izkušnje
Tatjano Bobnar sem osebno spoznal leta 2012, ko sem sam postal notranji minister, ona pa je takrat že bila namestnica generalnega direktorja policije Janka Gorška. V policijske vrste je vstopila tam nekje na začetku samostojne države Slovenije, tako da gre za karierno policistko, ki nikoli ni bila miličnica v starem sistemu. Na čelu policije je to prva oseba, ki ni bila nikoli zaposlena v starem sistemu milice.
Gre za prvo žensko na čelu policije, kar se je generacijam policistov zdelo nemogoče, a se je zgodilo, in to pozdravljam v pozitivnem smislu.
Leta 2012/2013, ko sem bil notranji minister, sem imel možnost neposredno spremljati njeno delo. To, kar sem se dogovoril z njo, je držalo kot pribito, svoje naloge je opravila več kot odlično, kar za njenega šefa Janka Gorška ne morem trditi.
Minister lahko menja šefa policije – meni ta možnost ni bila dana
Načeloma priznavam pravico vsakemu notranjemu ministru, da zamenja generalnega direktorja policije, to je tudi danes njegova zakonska pravica. Meni leta 2012 ta zakonska možnost, po zaslugi moje predhodnice Katarine Kresal, ni bila dana, jaz nisem imel zakonske možnosti menjave generalnega direktorja policije Janka Gorška, tako je bil spisan njen zakon, zato sem ga lahko, ne boste verjeli, ampak čisto zares, le prosil, da odstopi. In to se je točno tako tudi zgodilo.
Toda letošnja situacija je nenavadna. Aktualni notranji minister Boštjan Poklukar je po dobrem ducatu ali dveh dni ministrovanja »ugotovil«, da generalni direktor policije Simon Velički ni »kompatibilen« z njim. To je seveda razlaga za naivne, ki v realnosti nima podlage. Že takrat mi je bilo jasno, da to ne drži, ampak da se gre aktualna politika umazano igro. Kako se bo končala, mi ni bilo čisto jasno, obstajali pa sta dve možnosti njenega končanja. Takole sem sklepal takrat – ali delajo prostor za Iztoka Štucina iz Postojne, ki je leta 2014 kandidiral na listi Mira Cerarja, leta 2018 pa na listi Marjana Šarca, omenjali so ga tudi kot kandidata za notranjega ministra, ali pa so se politiki zmenili za točno določeno osebo, ki naj bi postala generalni direktor policije. To se je videlo z lune.
Leta 2012 ni bilo tako, a obveljala je moja beseda ne Janševa
Ko sem leta 2012/2013 sam bil notranji minister, seveda ni bilo tako. Po odstopu Janka Gorška je ta policijo vodil do imenovanja novega generalnega direktorja policije, česar Simonu Veličkemu sedanja oblast sploh ni dovolila. Z nikomer nisem bil dogovorjen, naj se prijavi za delovno mesto generalnega direktorja policije. Sem pa se z nekaterimi pogovarjal če se bodo prijavili, seveda brez obljub. Tudi s Tatjano Bobnar sem se pogovarjal o taki možnosti. Zdelo se mi je dobro, da bi že takrat dobili žensko na čelu policije. Toda ni se odločila za prijavo. Se je pa zato prijavilo pet ali šest kompetentnih posameznikov, ki so izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja policije.
Vseh pet ali šest imen sem predstavil tudi takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši. To, kar bom zapisal v nadaljevanju, je čista resnica, čeprav mi mnogi sploh ne bodo verjeli. Moja zakonska pristojnost je bila, da vladi v imenovanje predlagam kandidata za generalnega direktorja policije. Nobene dolžnosti nisem imel, da se posvetujem z Janezom Janšo, toda sem se. Imela sva precej različne poglede, jaz sem zagovarjal imenovanje Stanislava Venigerja za generalnega direktorja policije, on pa je zagovarjal nekoga drugega (imena in priimka te osebe namenoma ne objavljam, ker še dela v policiji). Mnogi bi rekli, da je obveljala beseda Janeza Janše, toda temu ni tako, po najinem pogovoru je bil za generalnega direktorja policije imenovan Stanislav Veniger in ne kandidat, ki ga je na čelu policije videl Janez Janša. Toliko o avtoritarnosti Janeza Janše in o njegovih poslušnih vojakih, kar naj bi bil v danem primeru jaz.
Danes je vse vnaprej predvidljivo
Danes pa je vse drugače, menda bolj demokratično, mene pa seveda nihče ne bo prepričal, da je to sploh res. Če bi bil razpis za generalnega direktorja policije resen, bi se na razpis prijavilo ducat kandidatov, ki bi izpolnjevali pogoje. Tako je bilo leta 2008, ko je razpis objavil moj predhodnik Dragutin Mate, tako je bilo leta 2012, ko sem razpis objavil jaz, a tako ni bilo leta 2019, ko je novega generalnega direktorja policije iskala Katarina Kresal in se je prijavil le Janko Goršek, in tako ni niti danes, ko se je na razpis prijavila le ena resna kandidatka Tatjana Bobnar. Stvar je torej jasna. Aktualna politika je odstavila Simona Veličkega le zato, da bi na to mesto postavila točno določeno osebo po svoji meri, in to je Tatjana Bobnar. Očitek gre aktualni politiki in ne Tatjani Bobnar.
Tatjana Bobna ima priložnost, ne vem pa, ali jo bo izkoristila
Toda Tatjana Bobnar ima resno in dobro priložnost, da s svojega imena odstrani vsako senco dvoma njenega imenovanja na ta položaj. To pa je seveda popolnoma avtonomno in od aktualne politike neodvisno vodenje policije, gledano kompleksno in skozi prizmo zakona.
Nekdanji poslanec in strokovnjak za policijsko delo dr. Bojan Dobovšek bi zagotovo dodal, da bi morala policija pod njenim vodstvom svojo nepristranskost in zakonito delovanje dokazati tako, da bi najprej »hudo udarila« po tistih vladajočih in šele kasneje po tistih, ki niso na oblasti. Bo to sporočilo Tatjana Bobnar razumela – mislim da bo.
Kaj pa njen »nahrbtnik«
Pa poglejmo še v njen »nahrbtnik«. Tatjana Bobnar je bila že vrsto let namestnica generalnega direktorja policije, bolj kot za policijsko operativo, je bila zadolžena za pravna vprašanja in medresorsko sodelovanje policije. V njenem času je policija povsem nezakonito odrekla pravico pristojni komisiji DZ do vpogleda v pravilnik ali dva, po katerih policija dela v zvezi s financiranjem policijskih virov, ki jim izplačuje nagrade. Delo po predpisih, ki niso javno objavljeni, pa spominja na čase izpred leta 1990. Ne vem, ali je Tatjana Bobnar sama predlagala svojim šefom, da pristojni komisiji ne razkrijejo vsebine omenjenih aktov, ali ne. Vem pa, da ima danes vso možnost, da pristojni komisiji takoj pošlje originale omenjenih pravilnikov. To bi bil prvi in jasen signal, da je Tatjana Bobnar na pravi poti.
