Brezvladje v Sloveniji, ki formalno ne obstaja, zato pa je toliko bolj kruto, nedvomno najbolj ustreza “starim silam”. Parlamentarna demokracija je njihov največji sovražnik. Zato jim ustreza njena omrtvičenost, ko na videz obstaja, dejansko pa je v pat poziciji.
Take razmere, ko kraljujejo edino neformalni krogi, podobni nekdanjim „sekretariatom“ in „koordinacijam“ ter podobnim partijskim forumom, ki jih ustavni in zakonodajnopravni akti niso poznali, so namreč voda na njihov mlin. Seveda ne gre za velike nacionalne posle, ampak tiste manjše, ki prinašajo več manjših dobičkov, ki kot celota presegajo one, ki so vsem na očeh.. Odhajanje na dopust, ko voda teče v hišo, to nedvoumno potrjuje.
Demontaža slovenske nacionalne države se nadaljuje!
Najbolj zadovoljna pa je doslej vladajoča oligarhija, ki uživa v odsotnosti socialne politike, pa naj bo to na področju zdravstva ali drugih segmentov družbe. Da o bančništvu, sodstvu, vojski, policiji… niti ne govorimo Zaenkrat je slišati le domove za ostarele, toda problem je širši in le obdobju medijskih kislih kumaric se lahko zahvalimo, da problemi ne pridejo do polnega izraza. Zato bo toliko bolj burna jesen, ko si človek težko predstavlja zadovoljivo reševanje nakopičenih in novih dodatnih težav.
Navzven je to najbolj čutiti v nadaljni demontaži države. Levica z pomočjo medijev kar tekmuje, kdo se bo bolj norčeval iz njenega simbola predsednika države. Parlamenta, vojske, policije tako in tako ni, oziroma so anestezirani. Preseneča nek mlečnozobi tv voditelj, ki mu mladost še ni dovolila, da bi se človeško in možko izkazal, pa gledalcem na račun predsednika in demokracije soli pamet kot kak ugleden in izkušan komentaror kot je bil pokojni Jurij Gustinčič. Prav z navedbo tega levičarja želim opozoriti, da ne gre za idejni, ampak človeški problem. Podoben onemu, ko nesrečni pubertetnik v svoji krizni odraščajoči nemoči pretepa starše. Njihov končni cilj je izrinjenje predsednika države in postopka imenovanja mandatarja. Na tem področju ga skušajo orkestrirano izničiti. Tudi tako lahko razumemo željo, da bi nekdo postal kandidat za premierja na podlagi podpisov poslancev.
Kaj pa resnične težave navadnih in preprostih ljudi?
Glavna žrtev rezvladnih razmer bodo „ponižani i žaljeni“ na čelu z upokojenci. Ne gre samo za zanera, gre za vse, kar omogoča obstoj človeku na večer življenja. Poseben problem so mladi in njihovi stanovanjski problemi. Bolj vpijemo o reševanju njhovih težav, težji je njihov problem. Cene stanovanj naj bi že rasle po 25% stopnji. Potrebni bodo meseci, če ne leta, da se bo njihov zavožen položaj začel popravljati, ne reševati. V Sloveniji toliko opevani in zaželjeni Putinovi Rusiji, so za prispevek k demomtaži že tako šibke sociale v državi izrabili svetovno prvenstvo v nogometu. Pri nas bodo očitno izrabili v ta namen čas sestavljanja vlade, ko nas premagane stranke zabavajo s sestavljanjem vlade, dejansko pa pripravljajo najtemnejšo prihodnost.
Pot v pekel ni tlakovana z dobrimi nameni, ampak lepimi besedami. Mraz me trese, ko poslušam pozive k strpnosti, dialogu, resnicoljubnosti, svobodoljubnosti in nenazadnje demokratičnosti, ki jih naslavjajo na javnost nosilci in dediči polstoletnega totalitarizma. Spomin nas vrača v desetletja, ko so nam v imenu najvišjih človeških vrednot natikali okove za telo in duha. „Delo osvobaja“ je pisalo nad vrati uničevalnih taborišč. Pri nas so osvobojenemu in združenemu delu dodajali dolgo časa geslo „Po Titu Tito“.
V imenu “svobode” nas hočejo ponovno zasužnjiti!
Ker večina mladih tega več ne razume, jih združujejo pod rdečo zvezdo. Ne kot prebarvano namišljeno nebesno telo, ampak simbol svetovne komunistične revolucije. V imenu svobode nas hočejo ponovno zasužnjiti. Z državnim denarjem, kot dokazuje nedavna proslava ZB. Ne kradejo nam samo državo, kradejo nam zgodovino, narodno in človeško identiteto. V imenu humanosti, kulturne strpnosti in demokratične prihodnosti. Mobilizirajo vsa sredstva. Zlasti Jude Iskarjote, ki jih v nobenem času in nobenem narodu ne manjka. Ni slučajno povrnjen v javni spomin gospod Pucko, ki pa ga zna, v skladu z novo feministično kulturno prevlado, nadomestiti gospa.
Kdaj se bomo prebudili iz državljanske otopelosti?
V mojem novomeškem otroštvu so stare „tete“, ki niso imele pokojnin, poleti zaradi šolskih počitnic pa tudi ne „študentov“ na stanovanju in so živele zgolj od pridelkov bornih vrtov, v času dolgotrajne suše organizirale nabirko za mašo za dež. Tega obreda nisem nikoli razumel kot dokaz človeške naivnosti in nemoči, ampak kot izraz eksistenčne stiske in poziv k samoosveščenosti, dejavnemu odnosu do preživetja. Kdaj se bomo Slovenci prebudili iz državljanske otopelosti od stanja v „socializmu po meri človeka“ in vzeli odgovorno svojo prihodnost v svoje roke? Kakšna maša bi bila potrebna za smisel in upravičenost novih volitev?
