Ko je upokojeni papež Benedikt XVI. še bil prefekt Kongregacije za nauk vere, je izdal Doktrinalno navodilo o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo udejstvovanje in vedenje katoličanov v političnem življenju. V slovenskem prevodu je ta drobna knjižica izšla v Novi seriji cerkvenih dokumentov, leta 2003. V sklepu tega navodila papež zapiše, »moti se, kdor ve, da tukaj nimamo stalne domovine, ampak iščemo prihodnjo, vendar misli, da lahko zato zanemarja svoje zemeljske dolžnosti in ne pomisli, da ga , nasprotno, prav vera še bolj zavezuje k temu, da jih izpolnjuje v skladu z lastno poklicanostjo«. To stališče zapisano v dokumentih 2. vatikanskega koncila želi vernike spodbuditi k skladnosti med vero in življenjem, med evangelijem in kulturo, med moralo in politiko.
Celotni dokument temelji na predpostavki, da kristjan vedno, tudi v družbenem življenju, deluje po svoji vesti. A kaj to pomeni? Gotovo to ne pomeni, da je naša vest takšna kakršna trenutno je, že usposobljena za družbeno in politično delovanje. Vest ni enostavno čutenje, občutenje, nekakšen zgolj naravni senzor, ki nam narekuje, kaj naj delamo in kako se naj odločamo. Vest ni preprosto to, kar bi lahko v prispodobi povedali z znanim turističnim geslom »I feel Slovenija«.
Vsaka vest je oblikovana, je posledica vseh odnosov, ki smo jih kadarkoli živeli. Vsaka vest je posledica človekove razumne refleksije, razmisleka in spoznanj. Za to je potrebno upoštevati drugo pomembno predpostavko, da »človeka ni mogoče ločiti od Boga, politike pa ne od morale«. Politika torej ne spada direktno v polje vere, ampak indirektno, je pa direktno odvisna od morale. Skozi sleherno politično delovanje se prej ali slej pokaže, kakšno moralo je imel določen politik.
Več si lahko preberete TUKAJ.
