Piše: dr. Vinko Gorenak
S predsednico Državnega zbora RS Urško Klakočar Zupančič imam več, kot si večina med vami misli. A da ne bo pomote, naj že takoj na začetku povem, da je ne obiskujem v državnem zboru. Spoznala sva se kaki dve leti pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. Takrat sem na svojem blogu objavil njen žaljivi zapis o Janezu Janši, zaradi česar me je tožila, po letu dni pa predlagala sodno poravnavo, v katero sem privolil po osebnem srečanju z njo. Več o tem ne bom pisal, tisti, ki vas ta tema zanima, pač malo pobrskajte po spletu. Seveda pa takrat niti slutil nisem, da se bo podala v politiko.
Takrat je sodniške vrste že zapustila, zaposlena je bila v neki zasebni pravni pisarni. Lahko pa mirno zapišem, da je sodniške vrste zapustila zaradi spora z menoj. Verjetno nikoli ne bi zapustila sodniških vrst in se podala v politiko, če takrat na mojem blogu ne bi objavil omenjenega zapisa. V tem kontekstu sem seveda najbolj odgovoren, da je danes predsednica (DZ), če mojega zapisa ne bi bilo, bi bila danes verjetno še vedno sodnica. V tem kontekstu ponižno priznam svojo krivdo pred vami.
Če se sprašujete, zakaj o tem pišem v kontekstu niza svojih prispevkov, ki govorijo o »Golobnjaku«, naj povem, da je pač članica »Golobnjaka«, ki zaseda drugo najpomembnejšo funkcijo v državi, funkcijo predsednice DZ.
Kar tri mandate sem bil poslanec in pogosto se nisem strinjal z načinom dela predsednikov DZ. Menil sem, da mora biti predsednik DZ prvi med enakimi, zlasti pa, da mora pri vodenju sej delovati povsem uravnoteženo in enako do vseh poslancev ne glede na to, ali gre za poslance koalicije ali za poslance opozicije. Pogosto se tako nisem strinjal s predsednikoma DZ Pavlom Gantarjem ali Jankom Vebrom. Menil sem, da njun način vodenja ni enakopraven in uravnotežen do poslancev koalicije in opozicije. Ko danes spremljam delo Urške Klakočar Zupančič, moram reči, da sta bila tako Pavel Gantar kot Janko Veber prava in poštena gospoda, z Urško Klakočar Zupančič pa je vodenje DZ doseglo najnižjo točko.
Toda ne gre le za vodenje, gre za veliko več, zlasti gre za njeno vedenje in njeno delo. To, da pride predsednica DZ pred kamerami v osrednjo dvorano DZ in pred mlajšim poslancem Aleksandrom Reberškom dvigne krilo in mu pokaže zgornji del noge, je sprevrženost prve vrste, ki lahko sporoča marsikaj. Ni dejanja in ni besed, s katerimi bi Aleksander Reberšek lahko izzval to njeno početje, še najmanj pa so to njegove besede, da v dvorano prihaja pompozno.
Še hujša sprevrženost pa so podatki o njenih obiskovalcih. Vsakdo med nami ima ne glede na funkcijo, ki jo opravlja, pravico do zasebnosti, ki pa je v primeru najvišjih funkcionarjev države precej omejena, lahko bi rekli le na spalnico in nič več. Še danes se spominjam vsakomesečnega vprašanja novinarjev v času, ko sem bil minister ali državni sekretar. Novinarji so sproti preverjali, kdo so bili moji obiskovalci, koliko časa so bili pri meni in kaj je bil razlog njihovega obiska.
Tudi Urška Klakočar Zupančič ni in ne more biti izvzeta iz teh pravil. Uradni podatki DZ kažejo, da je imela v začetku tega leta v 39 dneh kar 26 obiskov, od tega je bilo 20 takih, ki niso imeli značaja obiska uslužbencev državnih organov, iz česar lahko sklepamo, da so bili obiski zasebne narave. Dne 21. 1. 2025 je bil nekdo pri njej 6 ur, 17. 2. 2025 je bil eden od obiskovalcev pri njej 4 ure. Dne 30. 1. 2025 pa je nekdo pri njej kar prenočil. Lahko si mislimo, kar hočemo, lahko ona reče, da je nekdo pozabil vrniti izkaznico obiskovalca, nič ne pomaga, ker gre v tem primeru za resen varnostni incident.
Kakorkoli že, Urška Klakočar Zupančič ima vso pravico do zasebnosti, davkoplačevalci pa imamo pravico, da vemo vse o njenem delu, vedenju in tudi o njenih obiskovalcih. Toda Urška Klakočar Zupančič o tem molči. Le zakaj? Na to vprašanje lahko odgovori samo sama.
