Piše: dr. Vinko Gorenak
»Vsako veselje ali strah ob pogledu na današnje ankete je povsem odveč. Že danes je jasno, da med letoma 2025 in 2030 nihče več ne bo vedel, kaj pomenijo kratice PS (Pozitivna Slovenija), DL (Državljanska lista), SAB (Stranka Alenke Bratušek), SMC (Stranka Mira Cerarja) in LMŠ (Lista Marjana Šarca), mnogi pa se bodo spraševali, kdo je že bil Janković, Cerar, Šarec …«
Te besede sem menda izrekel jaz, in to leta 2019 na Akademiji dr. Jožeta Pučnika, ko sem odgovarjal na vprašanje nekega slušatelja, ki so ga skrbele ankete javnega mnenja o podpori političnim strankam. Na to me je te dni spomnil nekdo na družbenem omrežju X, ki je leta 2019 očitno bil slušatelj.
Danes smo v letu 2025, slabih šest let po teh izrečenih besedah in situacija je jasna. Imel sem prav. Politične stranke PS, DL, SAB, SMC in LMŠ so že zdavnaj zgodovina in ne obstajajo več. Prav pošteno sem moral pomisliti tudi jaz, da sem se spomnil, kdo je ustanovil PS in kdaj je nehala obstajati.
Taka je torej realnost moderne Slovenije in njene demokracije, ko politične stranke na levem političnem polu pred vsakokratnimi volitvami rastejo kot gobe po dežju. Vse po vrsti so takoj po ustanovitvi zelo uspešne, mnoge na volitvah celo zmagajo in sestavijo vlado, toda v vsakem primeru »plešejo« le en mandat ali pa največ dva, nato pa ugasnejo.
Če se na levem političnem polu pred vsakimi volitvami pojavljajo nove politične stranke za enkratno uporabo, beri en mandat ali največ dva, pa ni tako s posameznimi člani teh političnih strank. Veliko je primerov, ko se v takih političnih strankah pojavljajo isti ljudje. Še najbolj znan primer je Jani Möderndorfer, najprej član propadle LDS (Liberalna demokracija Slovenije), potem Zaresa (stranka Gregorja Golobiča), pa PS, SAB, SMC in LMŠ, morda sem na katero še pozabil, a v vseh ali večini naštetih političnih strank je bil poslanec državnega zbora. V okolici kraja mojega prebivanja je znan primer, kjer je v neki pisarni imela najprej sedež LDS, nato PS pa SMC in LMŠ, danes pa je tam pisarna Gibanja Svoboda, le napis na vratih se menja, v njej pa so praktično isti ljudje. V tem primeru gre torej za iste ljudi, ki se volivcem »prodajajo« vsakokrat v drugačni »embalaži«.
Glede na dvopolnost slovenskega političnega prostora, ki se deli na levi in desni politični pol z relativno majhnim številom tistih, ki med poloma, volilno gledano, prehajajo, lahko ugotovimo, da gre na levem političnem polu za volivce, podobne pticam selivkam ali nomadom, ki se selijo iz kraja v kraj. Že dve desetletji se nam, politično gledano, pred vsakimi volitvami prikaže nov politični rešitelj ali nov obraz, ki ga določi naše politično podzemlje z zadnjim komunističnim voditeljem iz Murgel na čelu.
Prav zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali lahko na prihodnjih volitvah znova pričakujemo nov obraz, okoli katerega se bodo nabrali politični nomadi. Nekateri podatki kažejo, da želijo »plesalci« sedanje vladne koalicije s predčasnimi volitvami vladni mandat ponoviti. Vsak pa ima za to svojo računico.
Situacija zanje ni ugodna v nobenem pogledu. Čim bolj se bližajo redne volitve v DZ, tem bolj ugotavljajo, da praktično nobene reforme niso izpeljali, na oblasti pa jim je seveda kljub temu lepo. Golobu je jasno, da takega števila poslancev, kot jih je z GS dobil leta 2022, v nobenem primeru ne more več dobiti, bolj kot se bližajo redne volitve, ki naj bi bile marca 2026, večja je verjetnost novega obraza in nove politične stranke, zaradi česar GS lahko celo izpade iz državnega zbora ali dobi število poslancev za manjši kombi. Tudi za Levico in SD je situacija precej neugodna in nerodna. Čim bolj se bližajo redne volitve, bolj bodo ob nesposobnem Golobu izgubljali volivce in nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi katera od njiju ali obe izpadli iz DZ, sploh ob močnem novem obrazu. Prav zato so vse glasnejši tisti, ki menijo, da so rešitev le predčasne volitve, s katerimi bi nov obraz onemogočili in »plesali« še en mandat.
