Piše: Nina Žoher
Še pred volitvami so nam reformo na področju dolgotrajne oskrbe prodajali kot velikansko zgodbo o uspehu. S tem so namreč skušali na svojo stran pridobiti čim več starejših volivcev, kar jim je sicer tudi uspelo, a resnica je na žalost tistih, ki storitve dolgotrajne oskrbe nujno potrebujejo, povsem drugačna.
Čeprav moramo od 1. julija lani plačevati obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo, celotnega obsega pravic, ki jih sistem dolgotrajne oskrbe uvaja, še vedno ni mogoče uveljavljati v praksi. Zatika se pri zagotavljanju oskrbe na domu, kot tudi pri vstopu v novi sistem. O težavah pri izvajanju dolgotrajne oskrbe so osrednji mediji v glavnem molčali, po volitvah pa se očitno ne da več metati peska v oči.
Depolitizirana javna televizija je po volitvah prišla do zaključka, da je dolgotrajna oskrba nasedel projekt. Dolgotrajne birokratske postopke in pomanjkanja kadra izpostavljajo kot razlog, zakaj je vstop v novi sistem tako rekoč nemogoč. »Za več sto evrov mesečno, do jeseni pa za več tisoč evrov bodo medtem prikrajšani ljudje, ki vstopajo v domove za starejše po starem zakonu, ker po neživljenjskem zakonu o dolgotrajni oskrbi ne morejo,« navajajo. Sicer pa je tudi ZZZS prišel do ugotovitve, ki odpira vprašanja o ustreznosti načrtovanja sistema. Dolgotrajna oskrba namreč po decembru 2025 stane štirikrat več, čeprav obseg storitev ostaja v osnovi nespremenjen. Težave na področju dolgotrajne oskrbe pa so ravno tako nanizali tudi v Srebrni niti in pozvali k ukrepanju.
Pristojni minister medtem v znak opravičila daje vedeti, da gre za kompleksen sistem in da se bo napake popravljalo sproti. A ker smo se naposlušali že marsikatere obljube, ne čudi velika mera skepticizma; na koncu so pač le dejanja tista, ki štejejo.
