Piše: Vančo K. Tegov
Dan upora, praznik kot spomin in opomin na “herojska” dejanja častilcev OF ali pa »bleferjev« in strahopetcev med drugo svetovno vojno.
Pred nastopom tega praznika je bilo kar nekaj »vrtičkarskih« opravil okoli mnoštva plošč, tabel in drugih označb na medvojno kamuflažno medvojno sodelovanje takratnih akterjev dveh največjih totalitarnih zvezd tistega časa, Hitlerja in Stalina. Ti vrtičkarji so le urejali, nalogodajalci so bili drugi.
Zveza borcev trudi in želi ostati aktualna, predvsem pa videna in slišana v družbi, delovati kot motor moralnih in etičnih vrednot«, je dejal mladenič s še takrat ne dobro utrjeno brado, tisto pravo moško brado. »Odločno predstavljajmo sporočilo, da so partizani osvobodili domovino in da slovenske države ne bi imeli brez zmagovitega narodnoosvobodilnega boja,” je bil odločen nekoč golobradi svečani govorec. Če bi bil ta dan resnični Dan upora, bi bil tudi praznik upora proti JLA, ki je ob prvi želji po samostojnosti in izraženi potrebi po lastni državi postala okupatorska in sovražna do Slovencev in tistih ki so želeli živeti v samostojni Sloveniji.
Seveda tudi bratomorne vojne brez teh »internacionalistov« ne bi bilo, ki niso imeli lastne pameti in odnosa do lastnega naroda, ampak jim je bila ljubša miselnost, ki je prihajala iz vzhoda, obarvana predvsem z rdečo, pa ne na zastavah, ampak tudi s krvjo lastnih slovenskih sobratov in sester, ki niso »ljubili« to barvo. Predrugačiti praznik, da bi še naprej poveličevali isto in enako mantro, da bi zadovoljili še nekaj zelo starih, celo betežnih starejših “tovarišev”, bolj pa preko tega, da ohranijo še dve naslednji generaciji pri privilegijih, ki visijo na proračunskih jaslih preko pokojninske blagajne, iz katere le črpajo in nič ne dajejo.
Slovenije, te naše današnje ne bi bilo če ne bi bilo te naše zadnje osamosvojitvene vojne, ki je kljub temu, da ni bila »intimna« opcija prenekaterega od vaših bližnjih, je uspela. Uspela predvsem zaradi vere in verovanja v to, da je to možno in da smo kot aktualna živeča generacija to zmožni. Nekateri med tistimi, ki stojijo v vidnem polju slehernega prisotnega fotografa in snemalca po proslava to zagotovo vedo.
Za obstoj te naše današnje in prejšnje Slovenije ni nobenega, ki bi si sam eden in edini lastil zasluge za njen obstoj. Dejanja storjena v različnih časih in okoliščinah, kako dobrih tako tudi tistih manj dobrih za Slovenijo, delajo njeno zgodovino. Za sedanji trenutek in samo Slovenijo lahko rečemo, da je rezultat naših dejanj aktualnega časa. In nas, ki smo v aktualnem času, času bili na pravem mestu. Tudi tistih ki so vedeli, da s svojimi pogumnimi dejanji in pravočasnem prenosu efektivnega vojaškega potenciala in materiala na pogumne može, ki so pripomogli s svojim pogumom, domoljubjem in odločnostjo, da je nastopilo novo obdobje in nova, samostojna in prvič neodvisna država Slovenija.
Zato je jutrišnji »praznik« zlagan in praznik spomina in skomina nekaterih in ne od vseh nas ki živimo na slovenskih tleh.