»Gospod, ne vem, zakaj komplicirate. Če želite izvedeti, kdaj je kakšna maša, potem zavrtite telefon in pokličite. Kako smo pa včasih izvedeli, kdaj je maša, ko ni bilo interneta?« Tako nekako mi je dopovedal predstavnik župnije, ki je s svoje spletne strani umaknila kar celoten urnik maš, ne samo mašnih namenov.
Naj najprej uvodoma povem, da sem tip katoličana, ki je precej na terenu in ni vezan izključno na domačo župnijo. To pomeni, da se večkrat udeležim maše tudi izven domačega kraja. In dobro je, da nekoliko vnaprej vem, kje in kdaj je kakšna maša, morda celo kakšna slovesnost. V informacijski dobi je to dokaj enostavno – pogledaš na spletno stran župnije in izveš vse.
Vendar pa zadnje čase zadeva sploh ni več tako enostavna. Pustimo ob strani dejstvo, da nekatere župnije spletne strani sploh nimajo (in ko koga vprašam, zakaj, je odgovor takšen: ne potrebujemo je, je samo strošek), ali pa jo imajo in je že nekaj let »mrtva«, ker je nihče ne posodablja. Večina župnij je namreč od začetka letošnjega poletja dalje začela cenzurirati obvestila, predvsem mašne namene, češ da tako določa nova evropska direktiva o varstvu osebnih podatkov. No, nekatere se te direktive držijo tako strogo, da ne objavljajo oznanil na spletu, skratka ničesar več. Ker je za objavo mašnega namena potrebna posebna pisna izjava. No, nekatere druge pa ne komplicirajo in objavljajo oznanila v PDF-različici, kot da se ni nič zgodilo, češ če kdo ne želi objave namena, naj to sporoči.
Prav iz tovrstne neenotnosti je razvidno, kako nesmiselna je prej omenjena evropska uredba, ki naj bi varovala zasebnost, dejansko pa močno otežuje vsakodnevno življenje. In v marsičem nas take uredbe vračajo v predinformacijsko dobo. Nesmiselnost je dosegla vrhunec do te mere, da če pokličete denimo v dom za starejše in vprašate, ali ta in ta oseba prebiva v tem domu, dobite lahko tudi, karikiram, takšen odgovor: »Veste, gospod/gospa, mi sicer vemo odgovor, ampak vam ga ne smemo povedati, ker nam tako veleva evropska uredba o zaščiti osebnih podatkov. Torej – lahko da ta oseba živi pri nas, lahko pa tudi, da ne.«
Torej, za vse tisto, kar ste prej lahko brez težav izvedeli prek spleta, boste po novem morali spet izvrtati prek telefona (ali pa še to ne). Pa še to le v času uradnih ur. Kam smo prišli?
