Piše: Jože Biščak
Kristjani severno od ekvatorja imamo privilegij, da se Njegovega prihoda na Zemljo spominjamo v času najnižje lege Sonca nad obzorjem. Od takrat naprej rumena zvezda našega osončja pridobiva na moči, po zimskem solsticiju je dan vse daljši, ta čarobni čas vzbuja občutek, da bo svetloba kmalu pregnala temo in hlad. Ni naključje, da veliko pesmi, ki opevajo Kristusovo rojstvo, govori o »večni luči, ki prihaja na svet«. Tudi zato Božič ni zgolj prijetno praznovanje v spomin na očarljivo jaslično rojstvo Najsvetejšega, ko postojimo pred jaslicami, ampač čas blaženega upanja, da naše korenine, ki povezujejo družino, vero, tracicijo in narod, kljub viharjem, s katerim se sooča vsaka generacija, ne bodo nikoli izruvane.
Postmodernizem, ki mu takt dajejo zastavonoše »prebujenosti«, je čas preizkušenj naše generacije. Duhovni relativizem, ki želi pretrgati popkovino z vsem, na čemer je zrasla evropska civilizacija, vsako leto bolj načenja čudoviti čas Jezusovega rojstva. Zoprnikom gre na živce vse, kar bi nanj lahko spominjalo, zato uporabljajo vsa sredstva, da bi prekinili vez s tradicijo naših prednikov. Za zdaj jim to uspeva le na zunanji, manifestivni ravni: božične sejme preimenujejo v zimske sejme; v izobraževalnih ustanovah odpovedujejo prireditve, ki slavijo Jezusovo rojstvo; božični drevešček je postal novoletna jelka; izogibanje verskim simbolom in božičnim pesmim je postalo sekularno tekmovanje; če pogledate okrašena mesta, boste težko našli kakšen verski simbol.
Kljub tem napadom in žalitvam, ki jih naša Cerkev in verni vsak dan doživljamo, bi bilo napak, ko bi se umikali, se sramovali in zardevali. Slovenci smo kot narod preživeli zaradi krščanskih korenin, vera v Boga je bila tista, ki je ohranila naš jezik in kulturo, Božič nas vsako leto še trdneje poveže, da niti žled ´prebujenosti´ ne polomi naši vezi. Pravijo, da smo nazadnjaški, ko se oprijemamo tradicije, da smo ostali nekje v srednjem veku, ko se spominjamo prihoda Jezusa. Vzemimo vso zlo, ki ga širijo, kot preizkus naše vere, kot preizkus ljubezni do družine, do vsega, kar imamo radi in nas pomirja, da zmoremo prebroditi tudi najtemnejše čase. Samo poglejte, kaj so počeli, ko s(m)o kristjani skupaj z duhovščino ob referendumu o evtanaziji jasno in glasno povedali, da je za nas življenje sveto. Da klerofašisti ne spoštujejo ločitve Cerkve od države, so kričali in se metali ob tla. Kot da Cerkev, ki spada v civilno sfero družbenega življenja, ne bi smela povedati svojega mnenja. Odrekanje tega jasno kaže na totalitarne namene Golobove vlade in njegove poulične vojske aktivistov, ki vedrijo v raznih nevladnih organizacijah. Bodimo jasni. Kristjani nismo sovražniki demokracije, kot nam podtikajo z levice. Smo korektiv, ki ga Slovenija obupno potrebuje, smo glas razuma v državi, kjer vladajočo elito prežemata ošabnost in dekadenca. Za odprto družbo smo, za razliko od levice, ki bi rada diktaturo (svojega) mnenja.
Mi vemo, da Božja milost obstaja, ne usmerjamo Življenja, ampak da Življenje usmerja nas. Predvsem nas vodi spoznanje, da nismo brez greha, brez napak. Če bi bili, Kristus ne bi prišel do nas, na naš svet. V tem je tudi bistvo Božiča – praznik dobre volje in veselja, da se je rodil Odrešenik.
Drage bralke in dragi bralci, v imenu uredništva Nova24TV magazina Vam želim blagoslovljen in miren Božič. Povedati Vam moram, da smo Vam vsak mesec, ko izide revija, hvaležni za Vašo bralsko zvestobo. Zato bomo na Sveti večer z mislimi pri Vas, ki nam stojite ob strani in ki nas z nakupom magazina neomajno podpirate.
