Neverjetno je, kako velik del pomladne opcije še vedno podcenjuje zmožnosti Milana Kučana.
O odstopu premierja Marjana Šarca je bilo prelitega že toliko črnila, da je škoda ponavljati vse tisto, kar je bilo že izrečeno. Čudim pa se vsemu triumfiranju ob njegovem odstopu. Razlogov za proslavljanje pravzaprav ni, na voljo imamo namreč dve slabi možnosti: ali predčasne volitve ali nova vlada, četudi »pomladna«. In kakorkoli se obrneš, je rit vedno zadaj, pravi pregovor.
Čudim se tudi naivnosti mnogih političnih komentatorjev, ki si Kučanov bizarni nastop na dan Šarčevega odstopa razlagajo kot izraz panike in zmedenosti, češ da ga je Šarčev odstop dobil nepripravljenega. No, potem pa preberemo, da je pred nedavno Kučan obiskal Šarca in da je njun pogovor očitno trajal več ur. In verjetno si ugodnejšega trenutka za odstop, kot je sedaj, Šarec ni mogel zamisliti – na zunaj je bilo vse videti kot fiasko, a dejansko je šlo za dobro zrežiran »sestop z oblasti« po zgledu tistega izpred tridesetih let. Če poznate film iz franšize o agentu 007 Dih smrti (The Living Daylights), vam bo jasno, o čem govorim – navidezni prebeg sovjetskega generala na Zahod (Angleži so sprva temu nasedli) je dober simbol delovanja slovenske komunistične nomenklature, ki nasprotnikom ves čas nastavlja »dvojnika«, da sama lahko brez večjih ovir doseže svoj cilj. In na koncu bomo lahko ugotovili, da se je Šarčev odstop obrestoval, začasen prenos žezla na morebitno desnosredinsko koalicijo pa bo dal vtis, da je Slovenija kljub vsemu demokratična in da mehanizmi demokracije delujejo.
Ker smo navajeni, da politični analitiki pri nas veliko raje komentirajo embalažo kot vsebino, si nekateri optimisti že postavljajo gradove v oblakih in se veselijo, ker so parlamentarne stranke sedaj že naklonjene koalicijskemu povezovanju s SDS. Jaz pa vam pravim: bojte se Danajcev, ki prinašajo darove.
