Piše: Gašper Blažič
Citat iz naslova – izvirno je nekoliko daljši, začne se s stavkom »pobijte vse« − pripisujejo Arnoulfu Almaricu (ali Arnaudu Amalricu), opatu iz Citeauxa in vodji križarske vojske med albižanskim križarskim pohodom (1209), ko so v enem od naselij preventivno pobili vse prebivalce ne glede na to, ali so pripadali pravi veri ali krivi.
Zgodovinska natančnost citata je sicer sporna, vendar je citat zanimiv ne samo zaradi tega, ker ga kot nekakšno urbano legendo uporabljajo progresivisti pri dokazovanju domnevne krščanske krvoločnosti, pač pa tudi zaradi novejših prepričanj, da je Cerkev na Slovenskem postala nekakšen kolaborant z vladajočo levico. Nekatere fotografije, ki so se pojavile v zadnjih mesecih, namreč kažejo, da se Golobova koalicija v predvolilnem času pragmatično zbližuje s cerkveno hierarhijo. S tem seveda ne mislim samo dokaj neposrečene misije »prvega para« na Brezjah. A vendarle je mogoče opaziti, da to ni le trend zadnjih mesecev, pač pa vsaj zadnjega desetletja. Razlogi za to pa so večplastni in na tem mestu je premalo prostora, da bi lahko natančno analizirali stanje med slovenskimi katoličani dandanes.
Je pa nekaj jasno: ob menjavi generacije duhovnikov, ki jih je sedaj manj, prihajajo mlajše generacije, ki ne poznajo več preganjanja kristjanov iz časa prejšnjega režima. Še tisti redki, ki se upajo izpostaviti, predstavljajo »špice, ki jih je treba porezati«, če citiram slavnega udbo-ministra Tomaža Ertla. Ko se je eden od njih nedavno na družbenih omrežjih konfrontiral z znanim dolenjskim »kamermanom«, ki se sicer deklarira kot kristjan, a zagovarja levo agendo (ki je velikokrat tudi v nasprotju s krščansko etiko), je bila končna posledica te konfrontacije umik omenjenega duhovnika iz javnosti, saj se je vmešala ljubljanska nadškofija z dokaj slabo razumljivim sporočilom, ki so ga mediji interpretirali kot zmago nekdanjega novomeškega Zaresovega poslanca. Mnogi kristjani, predvsem bolj politično profilirani, so v tem videli izdajo ter privolitev vrha Cerkve v politično korektnost in vsegliharstvo. Navsezadnje so časi, ko so bili katoličani v Sloveniji močno »desni«, že zdavnaj mimo. Razmerja so se skozi tri desetletja zasukala.
Kaj je razlog za to? Nekaj je gotovo pripomogel prejšnji papež Frančišek, ki je v dvanajstih letih s svojimi velikokrat neobičajnimi mnenji močno vplival na javno mnenje med kristjani po vsem svetu. V slovenskem prostoru pa je svoj pečat pustila tudi covidna kriza v času prejšnje vlade (a slednja zanjo ni bila odgovorna, pač pa je skušala reševati, kar se je dalo rešiti). Medtem ko se je Cerkev na Slovenskem v veliki meri držala ukrepov (kar je bilo, priznam, neprijetno tudi zame), so se oglašali anonimni teoretiki zarot in po spletu obtoževali vlado ne samo hlapčevanja Bruslju, ampak celo dejanj satanizma. Zadnje parlamentarne volitve so slovenski katoličani pričakali v katastrofalnem stanju: zmedeni, med seboj sprti, na drugi strani pa z velikimi mesijanskimi pričakovanji do takrat sveže stranke, ki je ob pravem času obljubljala »prave stvari«. In se ni deklarirala kot stranka, ampak kot gibanje. Bodimo iskreni: med več kot 400 tisoč tistih, ki so podprli Svobodo, je bil visok delež aktivnih katoličanov. Ti se, zanimivo, niso večinsko obrnili k »anticepilskim« strančicam, ki so po Ljubljani organizirale celo divjaške protivladne proteste.
Nasploh pa ima Cerkev na Slovenskem še en problem. Vedno ko se bo javno oglasila o kakšnem problemu, ji bodo na krožniku prinesli njeno neprijetno dediščino – denimo skorajšnji finančni propad mariborske nadškofije. In to ne levičarji, pač pa lastni verniki. Težava pa ni v naši politiki, ampak v duhovni nezrelosti in nepoučenosti krščanskega občestva, ki vse prevečkrat ostaja ujeto v verski formalizem brez vsebine in naslanjanje na lastne moči. Na prihodnjih volitvah bo Bog zagotovo »prepoznal svoje« − a koliko jih sploh bo?
