20.1 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Biti na oblasti ne glede na volilni izid

Piše: dr. Matevž Tomšič

Histerija, ki jo zganja slovenska levica vse od inavguracije aktualne vlade in ki se je odrazila v najrazličnejših poskusih njenega rušenja, ki so dosegli svoj vrhunec v bizarni kulovski “konstruktivni nezaupnici”, ima svoj izvor v tem, da so nekateri krogi v slovenski družbi preprosto prepričani, da oblast pripada samo njim. Da mora njihova politična opcija sestaviti vlado ne glede na volilni izid. V to niso prepričani samo predstavniki strank levega pola, ampak tudi njihovi podporniki v medijih, akademski sferi, civilni družbi itd., se pravi tisti, ki imajo v svojih rokah tako močne “zvočnike”, da z njimi vselej preglasijo vse druge.

Zato so tudi njihove povolilne reakcije precej dvolične. Ko je na parlamentarnih volitvah leta 2011 Jankovićeva Pozitivna Slovenija dosegla relativno zmago (čeprav z minimalno prednostjo pred Slovenske demokratsko stranko), so levičarski mnenjski voditelji zatrjevali, da Zoran Jankovič “mora” sestaviti vlado – in so, potem ko mu ni uspelo, to razglašali malodane za krivico. Ko pa je leta 2018 v relativnem smislu zmagala Slovenska demokratska stranka (ki je dobila skoraj dvakrat več glasov kot njena prva zasledovalka), so isti zahtevali, da Janez Janša sploh ne bi smel dobiti priložnosti za sestavo vlade. In ko jo je naposled – čeprav s precejšnjim zamikom – dobil in jo tudi izkoristil, se jim je skoraj dobesedno “utrgalo”.

Ti “borci za socialno pravičnost” razlagajo, da oblast Janše in njegove stranke pomeni nevarnost za demokracijo. Vendar pa so oni tisti, ki imajo velikanske težave z razumevanjem tega, kaj je bistvo demokracije. Eden ključnih demokratičnih postulatov je namreč možnost menjave oblasti. Nobena politična opcija ne sme imeti trajnega mandata za sestavo vlade. Nasprotno, zdrava demokracija je tista, v kateri je politična moč razpršena in se različne stranke izmenjujejo na oblasti. To pa je nekaj, česar velik del slovenske levice ni absolviral. Svojim političnim nasprotnikom preprosto ne priznava legitimnosti. Te kroge še vedno preveva mentaliteta iz komunističnega režima, saj se podobno kot nekoč partija imajo za nekakšno “avantgardo”. Razglašajo se za “napredne” – kot so se nekoč komunisti – , zato naj bi oblast pripadala edino njim. Če kaj, potem je to v popolnem nasprotju z duhom demokracije.

Na oblasti ves čas – neodvisno od volje volivcev
Ko je govor o širjenju nestrpnosti, tega mnenjski voditelji v dominantnih medijih običajno pripisujejo desnici. Vendar je prav nepriznavanje pravice političnemu nasprotniku, da sestavi vlado, če mu uspe za to brati ustrezno parlamentarno večino, eklatanten izraz nestrpnosti. Ko je po zadnjih volitvah vodji drugouvrščene stranke Marjanu Šarcu uspelo sestaviti vlado, desnica ni organizirala nobenih protestov, čeprav takšna vlada večini ljudi na desnem polu nikakor ni bila po volji. Svojim nasprotnikom je pač priznala legitimnost. To je nekaj, česar večinski del slovenske levice ni zmožen.

foto: STA

Nekaterim pri nas se zdi samoumevno, da so vsa ključna družbena področja v njihovih rokah. Ne samo izvršna in zakonodajna oblast, ampak tudi sodstvo, mediji, izobraževalni sistem, kulturne ustanove. Na vseh ključnih mestih morajo biti “naši” ne glede na njihove dejanske kompetence. Zato zaženejo strašen vik in krik, ko skuša vlada drugačne politične usmeritve izvesti kakšne zamenjave. Takrat začnejo kričati o “kadrovskem cunamiju” in podobnih grozotah, pa čeprav so te zamenjave opravljene po enakih postopkih kot v preteklosti – ko je to počela politika “prave” barve; tista, ki je bila tako ali tako na oblasti večino tranzicijskega obdobja. Vendar je očitno to premalo. Biti mora na oblasti ves čas, neodvisno od volje volivcev.

dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine