Piše: dr. Damjan Prelovšek
V zadnjem času nam vedno bolj grozi, da bomo po županovi volji poleg zastrupitve pitne vode doživeli še uničenje velikega dela Stare Ljubljane s stolnico, semeniščem in Plečnikovimi tržnicami vred.
Gre namreč za poslopje nekdaj mestnim uradom namenjene Kresije, ki jo hočejo spremeniti v luksuzni hotel. Za kaj takega pa nujno potrebujejo tudi parkirišča pod osrednjim tržnim prostorom ne glede na to, da je v bližnji stavbi Kapitlja še dovolj prostih parkirnih mest. Nova podzemna garažna hiša bi s povezavo do Kresije segla dvajset metrov globoko, daleč pod dno Ljubljanice torej, in bi predstavljala mogočno bariero, za katero bi se ustvarilo veliko podzemno jezero. Voda, ki sedaj teče izpod grajskega hriba proti reki bi si poiskala nove poti in pri tem načela temelje hiš v bližnji in daljni okolici. Še prej pa bi težka mehanizacija, ki je nujno potrebna za gradnjo, s tresenjem tal načela njihovo stabilnost. Uničila bi še to, česar ni razmajal spomladanski potres leta 1895. Mednarodno priznani strokovnjak arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki je po svetu v imenu Unesca uspešno reševal kulturno dediščino, pravi, da je semeniška stavba že sedaj v slabem stanju, stare razpoke na Quaglijevih freskah pa se bodo še povečevale. Isto velja za Plečnikove tržnice. Pozabljamo tudi, da so za Vodnikovim spomenikom pod nekdanjim licejem še ohranjeni ostanki grobov Turjačanov, ki bi jih brez milosti prepustili buldožerjem in se s tem odrekli delu svoje lastne zgodovine. Iz tega je mogoče sklepati, da nosi graditev garaže tudi raznarodovalni prizvok, s katerim nas sedanja vlada vrača na divji Balkan. Da je zadeva skrajno resna, kažejo tudi razpoke arhitrava Plečnikovih tržnic, ki so nastale zaradi valov, ki jih povzroča plovba turističnih ladjic po Ljubljanici. Te nenadzorovano spirajo njihove temelje. Do druge svetovne vojne je bila zato plovba z motornimi čolni v središču Ljubljane strogo prepovedana. Sedanja mestna oblast pa raje pobira koncesije od čolnarjev in se ne meni, če bodo tržnice nekega dne zgrmele v Ljubljanico. Après moi le déluge ali za menoj potop naj bi bil rekel že francoski kralj Ludvik XV.
Če bomo dopustili, da v našem glavnem mestu vlada kapital oligarhov namesto razuma, je bližajoča se katastrofa zanesljivo predvidljiva. Nejeverni Tomaži naj si raje ogledajo nove razpoke na uršulinski cerkvi, ki jih je povzročila garaža pod Kongresnim trgom in Zvezdo. Podzemni vodni tokovi so si našli novo pot in ogrozili cerkvene temelje, ki so zaradi mestnega jarka delno postavljeni na pilotih.
V popolnem nasprotju z dejstvi je tudi županova trditev, da mestna oblast vzorno skrbi za Plečnikovo dediščino, ali po njegovih besedah: »Vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine je dokaz, da mesto urejamo v duhu Plečnika, s čimer vzdržujemo in spoštujemo njegova dela in tradicijo.« Že v naslednjem stavku pa se udari po zobeh, ko trdi, da bi bil tudi Plečnikov stadion že zdavnaj obnovljen, če temu ne bi nasprotovali nekateri zlobni posamezniki. Kdor vsaj približno pozna načrt tako imenovane prenove stadiona ve, da župan nima pojma, o čem govori in kako se varujejo kulturni spomeniki, saj zagovarja popolno devastacijo Plečnikovega dela.
Nazadnje se velja ustaviti še pri našem spomeniškem varstvu, ki je graditev garaže dvakrat zavrnilo, v tretje pa vendarle klecnilo pred Jankovićem. Kaj ti varujejo, če dovolijo, da o usodi najimenitnejših slovenskih kulturnih spomenikov odloča primitivni kapital, ne vem. Vsekakor takega spomeniškega varstva, kot ga imamo sedaj, ne potrebujemo. Danes se ukvarjamo le še s tistim, za kar imamo po naključju denar in smo zelo daleč od celovite skrbi za stavbno dediščino po vsej Sloveniji. V zadnjem času se je več državnih ali lokalnih ustanov izselilo iz formalno spomeniško varovanih gradov, te pa na milost in nemilost prepustilo zobu časa. Zavod bi bilo zato treba čim prej na novo organizirati z ljudmi, ki se zavedajo odgovornosti do nas in naših zanamcev ter niso za denar pripravljeni storiti, kar kdo od njih zahteva. Za kaj takega je škoda vsakega evra.
Še beseda o Unescu. Da nam je leta 2021 uspelo s Plečnikovo nominacijo, je za Slovenijo velika čast, ki pa potegne za seboj tudi obveznost varovanja. Blamaža z uničenjem osrčja Stare Ljubljane bi vsekakor odmevala v svetu in nas uvrstila med neresne partnerje, nevredne, da živimo v civilizirani Evropi.
