Piše: Keith Miles
Ko se je končala druga svetovna vojna, smo mislili, da smo antisemitizem videli zadnjič, saj je bila groza uničevalnih taborišč tako velika. Po nacističnih genocidnih zločinih največjega pogroma, holokavsta, so mnogi verjeli, da mora ta dogodek pomeniti konec antisemitizma.
Opazili pa smo njegove velike ostanke v Sovjetski zvezi v letih, ko je bil Stalin še živ, in v naslednjih letih, ko so bili Judje, ki so se želeli izseliti v Izrael, blokirani. Tega skorajda nismo opazili, ker je bilo po vsem »sovjetskem imperiju« vsako izseljevanje blokirano. Prišlo je do razvpite sovjetske »zdravniške zarote«, ki je bila državno sponzorirana antisemitska kampanja, ki se je osredotočala na vrhunske medicinske strokovnjake judovskega rodu. Potem ko je Stalin umrl, se je izkazalo, da je bila tako imenovana zarota izmišljena.
V zgodovini je bilo o Judih izmišljenih veliko zgodb, ki so hranile ozračje antisemitizma po Evropi. Poleg tega je podpora Katoliške cerkve obtožbam bogomora očitno spodbudila protijudovska čustva. Dodati je treba, da je veliki papež Janez Pavel II. prekršil to cerkveno pravilo in postal prvi papež, ki je obiskal sinagogo v Rimu. Odraščal je na Poljskem z judovskimi prijatelji in je vedel, da so spodobni ljudje. Uspeh Judov na številnih področjih je vzbujal tudi ljubosumje. Strašen cikel pogromov predvsem v Ruskem imperiju, pa tudi v drugih državah je bil najhujši vidik antisemitizma. To je privedlo do množičnega izseljevanja Judov v Zahodno Evropo, Britanski imperij in še posebej v ZDA.
Ta emigracija v liberalne demokracije je bila velika korist zaradi izjemnih talentov judovskega ljudstva na vseh področjih življenja. Dovolj je pogledati statistiko Nobelovih nagrajencev, da vidimo izjemen prispevek Judov k znanosti in literaturi. Od nekaj manj kot 1000 prejemnikov Nobelove nagrade je 214 Judov, oziroma imajo vsaj enega od judovskih staršev, kar je 22 odstotkov vseh nobelovcev. To je v primerjavi z 0,2 odstotka Judov v svetovnem prebivalstvu izjemen prispevek Judov k človeštvu in seveda vključuje tudi Alberta Einsteina.
Namesto da bi obstajal kakršen koli antisemitizem, ki je sramotna stvar in nedavni vzpon grozen, bi morali biti hvaležni za prispevek, ki so ga Judje dali svetu, in jih spodbujati, da uporabijo svoje edinstvene talente, saj koristijo vsem nam.
Če pogledamo klasično glasbo, lahko pomislimo na Mendelssohna, Gershwina, Klempererja, Mahlerja, Meyerbeera, Offenbacha, Rubinsteina, Schoenberga in Josepha Straussa. Med slikarji so Chagall, Lichtenstein, Michel-Levy in Pissarro. Skoraj na vseh področjih človeškega delovanja je zastopanost Judov izjemna. Pomislite na generala sira Johna Monasha, ki je poveljeval avstralskim silam v prvi svetovni vojni in so po njem poimenovali univerzo, Sigmunda Freuda in celo Boba Dylana. V politiki je Disraeli, predsednik vlade Združenega kraljestva v 19. stoletju, in dolg seznam najvišjih francoskih politikov, vključno z nedavno premierko Elizabeth Borne in s številnimi drugimi iz mnogih držav.
Potem so tu še ekonomisti, kot sta Ricardo in Friedman ter psevdoekonomist Marx. Ne pozabimo na Trockega in Spielberga, Zuckerberga, Irvinga Berlina, Jerryja Lewisa, Isaiaha Berlina in Karla Popperja. Seznam se nadaljuje in nadaljuje.
Tisti, ki so pod Hitlerjem pobegnili s celine, so ogromno prispevali h kulturi, umetnosti in znanosti Zahoda. Pomislite tudi na Oppenheimerja, očeta atomske bombe.
Zato je zelo nenavadno, da obstaja kakršen koli antisemitizem. Morali bi biti veseli Judov in moral bi biti filosemitizem. Tudi slavni pisatelj Mark Twain je leta 1899 komentiral: »Njihovi prispevki k svetovnemu seznamu velikih imen v literaturi, znanosti, umetnosti, glasbi, financah, medicini in teoretični znanosti so nesorazmerni z njihovim malim številom«.
Katoliški zgodovinar Paul Johnson je v svoji monumentalni knjigi »Zgodovina Judov« v epilogu zapisal: »Vsa velika konceptualna odkritja intelekta se zdijo očitna in neizogibna, ko so enkrat razkrita, vendar je potreben prostorski genij, da jih prvič oblikuje. Judje so imeli ta dar. Njim dolgujemo idejo enakosti pred zakonom, tako božjim kot človeškim. O svetosti življenja in dostojanstvu človeka; posameznikove vesti in s tem osebne odrešitve; kolektivne vesti in s tem osebne odgovornosti; miru kot abstraktnega ideala in ljubezni kot temelja pravičnosti …«
Predvsem pa so nas Judje učili, kako racionalizirati neznano.
Namesto da bi obstajal kakršen koli antisemitizem, ki je sramotna stvar in nedavni vzpon grozen, bi morali biti hvaležni za prispevek, ki so ga Judje dali svetu, in jih spodbujati, da uporabijo svoje edinstvene talente, saj koristijo vsem nam.
