Priznati moram, da sem zadnje čase kar v precepu, ko prebiram o tem, kako so bili uvedeni nekateri krščanski prazniki. Denimo včerajšnji spominski dan oz. god Marijinega imena (več o tem si lahko preberete TUKAJ). Če namreč vse to primerjam z mišljenjem nekaterih aktivnih katoličanov (pustimo ob strani, koliko so v resnici aktivni, ko gre za kombinacijo vere in razuma), si včasih mislim: ali so zgodovinska dejstva o turških vpadih na slovensko ozemlje z vsemi posledicami vred le še neka legenda, ki jo lahko vržemo v koš kot tipičen primer »fake history«? V zadnjih letih je to doslej obrobno ugibanje postalo krucialno vprašanje naše prihodnosti.
Seveda se ne slepim, da je treba tudi v sedanjem času braniti »krščansko« Evropo pred islamom na isti način kot pred stoletji. Evropa, vsaj njena zahodna polovica, je namreč krščanstvo pospravila v kleti in podstrešja. V ospredje je postavila sekularizem in laicizem, duhovne potrebe ljudi pa sedaj zadovoljuje t. i. lifestyle business z uvažanjem evropskemu okusu prilagojenih azijskih verskih vsebin, kar je posledično povzročilo tudi ugrabitev pojma »duhovnost«. Bog ne daj, da bi duhovnost v javnosti povezali s krščanstvom – apologeti sodobnega potrošniškega načina življenja vas bodo takoj postavili na realna tla, da institucionalizirana religija s svojim ritualizmom pač nima nobene zveze z duhovnostjo, pač pa je samo še gola zloraba in nateg neumnih ovac, ki se v svojem življenju ne morejo znajti brez pastirja, zato mu – oprostite izrazu – nastavijo rit. No, dobesedno takšno prakso (namreč spolno zlorabo živali, o tem namreč govorim!) poznamo v nekaterih drugih okoljih, ki nam kulturno niso tako blizu.
A glej ga, zlomka, pred tremi leti je islam močneje potrkal na vrata Evrope, ki se je še pred nekaj leti samozavestno odpovedala omembi krščanskih korenin v preambuli ustavne pogodbe, na piedestal pa postavila interese LGBT lobijev ter jih skorajda izenačila s človekovimi pravicami, ki so pred sedemdesetimi leti dobile deklarativni okvir. Pravzaprav islam ni niti potrkal, pač pa vstopil, ne da bi ga kdo ustavljal. Res je, da je bil v Evropi že prej navzoč kot verska manjšina, a očitno Nostradamusova prerokba, da bodo kamele pile vodo iz Rena, nekomu ni dala miru. Vrata Evrope so že vnaprej široko odprli tisti, ki že nekaj časa gradijo nenačelno koalicijo med LGBT in islamom, torej socialisti in njim sorodni levičarski kvaziliberalci. A žal pri tem početju niso bili udeleženi samo oni. Pridružil se jim je – na žalost – tudi precejšen del evropskih konservativcev, ki so morda v slepi veri, da gre zgolj za uboge begunce, ki rešujejo golo življenje, pridržali odprta vrata. In si celo domišljali, da bo Evropa s pošiljko množic z Bližnjega vzhoda ter Afrike dobila »dodano vrednost« v obliki inženirjev, zdravnikov, znanstvenikov, itd. Seveda je tovrstne idealiste realnost zelo hitro demantirala, a delirium tremens se očitno nadaljuje tudi v letu 2018. Seveda ne brez razloga – v ozadju se seveda skriva interes tistih, ki bi si Evropo radi dokončno podredili (o tem si lahko preberete TUKAJ).
Je presenetljivo, da je na dan Marijinega imena 12. septembra 2018, torej ob spominu na 335-letnico zmage tedanje krščanske Evrope nad Turki (ki jo je ob molitveni podpori izbojeval Poljak Jan Sobieski, torej sorojak sv. Janeza Pavla II., ki je posebej Evropejcem položil na srce, naj odprejo vrata Kristusu), prišlo do vrste dogodkov, ki nas opominjajo? Na ta dan sta imela svoje govore dva izgubljena otroka evropske konservativne elite, namreč dolgoletna nemška kanclerka Angela Merkel ter predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Prva pred nemškim bundestagom, drugi pred evropskimi parlamentarci. Čeprav je bilo iz njunih govorov videti, da se nekoliko posipata s pepelom za zablode v zadnjih letih, pa vseeno nista mogla iz svoje kože. Številni mediji so poudarjali, kako je Merklova nastopila proti širjenju domnevnega neonacizma v Nemčiji, kjer so se pod napadi skrajnih desničarjev znašli številni nemški državljani neevropskega izvora. In seveda kategorično pristavila, da tudi »muslimani sodijo v našo družbo, šolo, stranke in družbeno življenje enako kot kristjani in ateisti«.
Že res, da je današnja Evropa že nekaj časa prostor, kjer sobivajo pripadniki različnih verstev, toda njena apologija je vendarle slonela na sklicevanju na domnevno nasilje skrajne desnice, ki se menda nevarno širi. Toda ali se je vprašala, zakaj se širi? Se je morda vprašala, koliko smo se naučili iz novejše zgodovine? Namreč, Adolf Hitler se v prvi polovici dvajsetega stoletja ni pojavil kar na lepem, pač pa se je povzpel na račun ponižanih čustev Nemcev, ki so doživeli hud poraz v prvi svetovni vojni, pri čemer se zmagovita stran ni zadrževala, ko je bilo treba poraženo stran ponižati do konca (saj poznamo stavek iz časa podobnega poraza rimskega cesarstva, namreč »Gorje premaganim«?). Žal velja pravilo, da ena skrajnost v družbi rodi drugo, zato pravzaprav trditev, da sta skrajna levica in skrajna desnica dva obraza iste Janusove glave, niti ni daleč od resnice.
Podobno nerazumevanje smo lahko zasledili tudi pri Junckerju, ki je imel v vlogi predsednika Evropske komisije, torej nekakšne centralne evropske vlade, še zadnji véliki govor pred evropskimi poslanci. Ni dvoma, da razvpiti Luksemburžan svoj mandat zaključuje s precej slabšo podporo v svoji matični stranki (Evropska ljudska stranka), kot jo je imel v začetku mandata. Vprašanje pa je, ali se zaveda, da je zvonjenje po toči prepozno. Sedaj namreč govori o novih varuhih meje, ki bodo branili meje Evrope pred barbari, toda o tem bi moral razmišljati že pred tremi leti. Namesto, da bi Evropska unija na pohod mladih moških iz muslimanskih držav reagirala s skupnim pristopom tako, da bi preverila dejstva in ubrala edino možno pot v takšnih okoliščinah, je raje pristala na »begunske kvote«, potem ko je večina migrantov že našla pot v države EU, nato pa privolila v koncesije, ki jih je dajala Turčiji, da bi se balkanska migracijska pot zaprla. EU je tako zgolj gasila požar, ki se je že razširil, a za marsikatero velemesto v Evropi je sedaj že prepozna, saj je v njih koncentracija neintegriranih priseljencev že tolikšna, da je mogoče govoriti o koncu varnosti in razpadu sistema nasploh. Tako imenovane »no go cone«, nasilni izgredi in opazna radikalizacija islama je samo posledica slabovidnosti (če že ne slepote) sedanje evropske politične elite. In ko je slednji že pred leti nastavil ogledalo madžarski premier Viktor Orban, ki je bil zaradi slabe politike EU prisiljen ukrepati po svoje, so ga razglasili tako rekoč za fašista, njegovo državo pa za nekakšen bavbav, ograjen z novo različico berlinskega zidu. Nič bolje se ne godi Poljski, domovini velikega zmagovalca nad Turki pri Dunaju. In tragično je, da Juncker (z išiasom ali brez njega) v evropskem hramu demokracije svari pred madžarskim nacionalizmom, ob tem pa pozablja, zakaj je do madžarskega upora bruseljskim diktatom sploh prišlo.
Medtem pa evropski parlamentarci (tudi ob pomoči nekaterih poslancev Evropske ljudske stranke) sprejemajo nekakšne resolucije z namenom kaznovanja držav, ki se želijo zaščititi. In ta večina v evropskem parlamentu se sploh ne zaveda, da s tem dejansko kar sama ruši Evropsko unijo, saj v državah, ki so se na migrantsko krizo odzvale z zrelim pristopom, spodbuja porast evroskepticizma – kot da jim brexit ni bil dovolj velika lekcija??! V tem smislu je bil skorajda komičen nastop socialistične evroposlanke iz Slovenije, sicer pa nekdanje novinarke Tanje Fajon, ki je s svoje politične »prižnice« pred evroposlanci naredila celo reklamo za SDS, ko je skušala dokazovati sprevrženost njene kampanje o tem, kje se ljudje počutijo bolj varne, ali v Budimpešti ali Parizu (kjer je bilo zadnje čase cela serija napadov s strani islamskih teroristov). To seveda še zdaleč ni edini oksimoron evrosocialistov ter njihovih zaveznikov – če si slednji namreč predstavljajo, da bodo gradili evropsko »odprto družbo«, v kateri bodo skupaj sobivali radikalni muslimani ter družine po meri LGBT, potem so res v strahotni kontradikciji sami s seboj!
Vendar niso problem samo evropski poslanci, ki sledijo Sorosovi agendi, pač pa predvsem nevladne organizacije, ki predstavljajo peto kolono Evrope in tudi Slovenije, s tem ko celo aktivno spodbujajo migracije in migrantom svetujejo, kako čim lažje priti v Evropo. In tragično je, da tega početja nočejo videti nekateri vidni člani evropske konservativne elite. Očetje združene Evrope z Robertom Schumanom na čelu se lahko obračajo v grobu kot vrtavka! Je pa treba priznati, da je slepota, ki sedaj vlada v Evropski uniji, pravzaprav le posledica dejstva, da so tudi mnogi konservativni politiki pospravili krščanstvo v kleti in podstrešja – ali pa, če ga že prakticirajo, obračajo v smer nekakšnega lažnega usmiljenja do množic, ki v Evropo uvažajo to, česar niso zmogli uvoziti Turki. Ne kakšen katoliški škof, pač pa dalajlama (Tenzin Gyatso), torej vrhovni predstojnik tibetanskega budizma, je moral na isti dan, ko sta Juncker in Merklova reševala svoji koži, evropski javnosti povedati, da Evropa pripada Evropejcem in da se bodo morali prišleki vrniti v svojo domovino in sodelovati pri njeni obnovi. Neverjetno, kakšno lekcijo nam je dal stari azijski modrec!
Ne glede na vse pa velja tisto, kar je vedno poudarjal pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar: ne smemo izgubiti upanja. Evropska zastava z dvanajstimi zvezdicami na modri podlagi je namreč vezana prav na svetopisemski odlomek iz knjige Razodetja, ki govori o Božji Materi Mariji, torej o videnju žene, ki jo obdaja krona iz dvanajstih zvezd. A s spreobrnjenjem moramo najprej začeti sami – to pa pomeni v osebnem življenju postaviti Boga na prvo mesto.
