Leta 1991 smo Slovenke in Slovenci dobili svojo državo. Pred tem smo se decembra 1990 na plebiscitu skoraj 95 odstotno odločili za svojo državo in dokončno prekinitev s komunističnim režimom. Odstotki, ki so manjkali do 100% so, predvidevam, pripadali predstavnikom ekonomsko in moralno propadlega režima, ki so vse do rezultatov plebiscita, nekateri odkrito, drugi manj odkrito, nasprotovali osamosvojitvi!
Nekaj odstotkov verjetno lahko pripišemo še v Sloveniji živečim predstavnikom drugih narodnosti, še posebej tistim, ki so bili tesno povezani z režimom. Iz tistega časa imam kar nekaj spominov in vsega nisem pozabil. Bil sem delegat v prvi demokratično izvoljeni skupščini Republike Slovenije in vem kaj se je dogajalo in kakšno stališče je imela do samostojne Slovenije večina bivših komunističnih politikov.
Prav tako se spominjam kakšna stališča so imeli do tega vprašanja zapriseženi samoupravljavci, direktorji, predstavniki gospodarstva v Zboru združenega dela. Mnogi direktorji velikih slovenskih podjetij, izvoljeni v ta zbor so nasprotovali samostojni Sloveniji, ker so se bali izgube jugoslovanskega trga, tehnološko pa niso bili kos trgu Evrope.
Niso bili vsi s srcem za Slovenijo
Poleg tega sem imel kar nekaj informacij o dogajanju v lokalni skupnosti Golnik, (zaposlen sem bil na Inštitutu Golnik), kjer je živelo več pripadnikov drugih narodnosti in imam svoj pogled na problem izbrisanih. Kakorkoli, mnogi med izbrisanimi so si izbris zaslužili, nekaterim pa se je zgodila krivica. Kasneje smo vse vrgli v isti koš; tiste ki so nasprotovali osamosvojitvi (v skupščini sem bil skupaj z polkovnikom JLA Milanom Aksentijevičem, slučajno tudi doma na Golniku, ki je v ZZD predstavljal vojsko) in tiste, ki so “zamudili” ponujeni rok za ureditev dokumentov.
Milan Aksentijević in Zijad Bečirović. (Foto: STA)
Ti so bili preračunljivi in vsekakor ne s srcem za Slovenijo. Nekaterim, ki so imeli objektivne razloge za to, da niso uredili dokumentov, se je zgodila krivica! Res je, da smo pred tem živeli v isti državi, z istim državljanstvom, res pa je tudi, da smo ob osamosvajanju imeli različne interese. In tudi danes v Sloveniji nimamo vsi interesa, da Slovenija, kot država uspe.
Leva politika nasprotuje gradnji nacionalne samozavesti
Med drugim velik del naših levih politikov odklanja graditev nacionalne samozavesti ter domovinske vzgoje, češ, da to ni daleč od nacionalizma. Vendar Slovenke in Slovenci smo narod, vreden spoštovanja, predvsem zaradi svoje stoletne borbe za svoj obstanek med Germani in Romani! Ne pozabimo na kmečke upore, Karantanijo. In ne nazadnje na pozabimo na boj za ohranjanje našega jezika in s tem Trubarja, Prešerna. Vse to je treba z več poudarka predstaviti našim mladim. Potrebujemo več samozavesti, da se bomo znebili, po Cankarju, hlapčevstva! Menim, da leva politika načrtno nasprotuje gradnji te samozavesti! Politiki, ki nasprotujejo domovinski vzgoji, gradijo del svojega političnega kapitala na volivcih, državljanih Slovenije, ki niso Slovenke in Slovenci in bi bili morda s tem prizadeti. Ampak, prav ti, da ne bo pomote, pravilno in v skladu s svojo tradicijo poudarjajo svoje poreklo in še enkrat, prav je tako!
Kučan in njegova “izguba” spomina
Verjetno bi bil za oceno tedanjih političnih gibanj bolj verodostojen sogovornik nekdo izmed vodilnih predstavnikov tedanjega DEMOS – a. Da se nameni v časopisu Delo toliko prostora za ocenjevanje časa, ki je bil za Evropo prelomen, politiku, ki je ustvarjal komunistični režim, se mi zdi nesprejemljivo. V to me še dodatno prepričuje dejstvo, da Milan Kučan v celotnem intervjuju niti enkrat ne omeni povezanosti padca zidu v Berlinu z sesutjem komunističnih režimov v vzhodni Evropi, vključno pri nas!
Zakaj? Ali mu je nerodno? Morda je pozabil. Najbrž. Omenja, da je padec zidu rezultat procesov, ki so Evropo pretresali že prej. Zakaj? Omenja hladno vojno, kot, da je za državljane vzhodne Evrope bila to bistvena težava. Najbrž večine preprostih in obubožanih ljudi v vzhodni Evropi ni brigala ali zanimala “velika” politika.
Kučanov intervju je posmeh za vse borce za samostojno Slovenijo
Ne vem zakaj ne rečemo bobu bob, ko govorimo o Jugoslaviji kot državi z humanim obrazom komunizma, da še zdaleč ni bilo vse tako lepo in mirno. Država z izjemnimi razlikami v kulturi, religijah, klimatskih pogojih, je bila zadrževana skupaj s prisilo. O tem pričajo kongresi KPJ, govor Tita v Splitu, obračun z hrvaško pomladjo leta 1971, ne nazadnje tudi pri nas, v Sloveniji, obračun s Kavčičem. Verjetno se Kučan tega ne spominja. In še nekaj. V nadaljevanju je izjavil, da so razlike med bogatimi in revnimi realnost, ki živi znotraj vsake države. Bo že vedel, saj je že dolgo pri oblasti.
dr. Janez Remškar
