Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se z gospo Romano Bider, snovalko spravne pobude Vseposvojitev, ki je bila ena od govornic na spominski slovesnosti z naslovom KER SMO LJUDJE na Trgu republike v Ljubljani na predvečer narodnega dne spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Spomnimo. Slovenija je pod prejšnjo, Janševo vlado prvič 17. maja lani obhajala narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Na predvečer tega dne je tudi letos potekala slovesnost spomina na pobite in zamolčane na Trgu republike v Ljubljani, ki so jo skupaj organizirali Nova Slovenska zaveza, Vseposvojitev, Prebudimo Slovenijo in Združeni ob Lipi sprave. Pri tem so se vsi, ki v srcu dobro mislijo, »združili v misli in spominu, kaj se nam je kot narodu in kot posameznikom zgodilo v prejšnjem stoletju, ko je naša dežela postala žrtev demonov treh totalitarizmov«.
Med vojno in revolucijo smo namreč Slovenci izgubili skoraj 7 odstotkov prebivalstva, nato pa nas je zaznamovala še 45-letna komunistična diktatura. Zbrani so se tako spomnili žrtev komunizma, ki so bile dolgo zamolčane in so večinoma še danes nepokopane. Na simbolnem kraju, v središču slovenske države, bi jih radi vrnili v spomin narodovega občestva in vzklikali z Antigono: »Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu!«
Spomin na žrtve komunističnega nasilja so ob farnih križih počastili s tišino, z molitvijo, glasbo, s pesniškimi besedili in pričevanji varuhov spomina in članov Nove Slovenske zaveze. Zbrane so nagovorili Vlasta Doležal Rus, Jože Kurinčič, Romana Bider, Matija Ogrin in prek zvočnega posnetka misijonar Pedro Opeka, nastopili pa so kulturniki in umetniki Marko Fink, Pavle Ravnohrib, Ana Dežman in Drago Arko.
DEMOKRACIJA: Gospa Bidrova, zasnovali ste pobudo Vseposvojitev. Ali nam lahko poveste, s kakšnim namenom je bila ustanovljena?
Bidrova: Namen pobude Vseposvojitev je zdravljenje globokih ran, ki jih je v narodovem telesu povzročila državljanska vojna in posledični več kot polstoletni zločinski režim. Komunizem je danes, ontološko gledano, jasen zgodovinski pojav za tiste, ki ga hočejo razumeti. Težko pa je dojeti vse razsežnosti njegovega pogubnega vpliva na našo civiliziranost. Cilj Vseposvojitve je reševati, kar je bilo v mračnih totalitarnih časih poškodovanega, in krepiti vse, kar nas dela človeške, to je bližino, sočutje, obžalovanje neizmernega trpljenja, spominjanje, skrb drug za drugega, povezanost, molitev. Živimo iz tistega, kar nosimo v srcu in česar se spominjamo, naših staršev, starih staršev, sorodnikov, ki so korenine, iz katerih rastemo. Rastemo lahko tudi iz hudih preizkušenj, ki so jim bili izpostavljeni naši predniki, le globoko se jim moramo posvetiti. Nekje sem prebrala, da je hude krivice mogoče odplačati le z dvigom življenjske sile. Za ta dvig se trudimo pri Vseposvojitvi, da bi ob premišljevanju nezaslišanega trpljenja in srčnem odzivu nanj postajali boljši ljudje.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
