2.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

V reviji Demokracija preberite: Eno leto normalne vlade in nenormalnih nasprotnikov

Piše: Gašper Blažič

Letošnji trinajsti marec ne bo samo v znamenju osme obletnice izvolitve papeža Frančiška, ampak tudi prve obletnice izvolitve sedanje vlade, ki jo vodi Janez Janša. Gre za tretjo vlado pod njegovim vodstvom doslej, čeprav so mnogi pred tem napovedovali, da je njegova politična pot končana.

No, dejstvo je, da bi morala Slovenija takšno vlado dobiti že takoj po volitvah leta 2018, če bi bile razmere normalne – vendar niso bile. Takrat je DeSUS vodil Karl Erjavec (vendar je bil kasneje zaradi poraza na kongresu »začasno deponiran«), medtem ko je bila SMC še pod vodstvom Mira Cerarja. In ker se je tedaj večina prvakov parlamentarnih strank sklicevala na to, da z Janševo SDS ne bo šla v koalicijo in da so tako obljubili tudi volivcem, je predsednik republike Borut Pahor mandat za sestavo vlade podelil Marjanu Šarcu, predsedniku prvouvrščene LMŠ. S tem je politično podzemlje poskušalo »popraviti« napako, ker na volitvah LMŠ ni dosegla prvega mesta, zato so izbrali plan B: »koalicija anti-Janša«, v kateri bi se verjetno znašla tudi NSi, če bi jo takrat še vodila sedanja evropska poslanka Ljudmila Novak. K sreči pa je prevladala zdrava pamet in prvak NSi Matej Tonin ni privolil v »snubljenje« kamniškega rojaka, ki je bolj kot po resnem političnem programu slovel kot vaški zabavljač.

Šarčeve kadrovske težave

Šarčeva vlada, ki je v glavnem skrbela za škandale, ki so jih režimski mainstream mediji ves čas pometali pod preprogo, je zdržala samo leto in pol. Tedanji premier Šarec je imel ves čas kadrovske težave, saj so zaradi bizarnih potez pa tudi zaradi avtoritarnosti iz njegovega kabineta ves čas uhajali državni sekretarji. Prišlo je tudi do številnih menjav ministrov. Prvi je odstopil Marko Bandelli, ki je bil pristojen za evropske zadeve in kohezijsko politiko. Kazalo je že, da ga bo Šarec razrešil s prisilo (navsezadnje je imel Bandelli na grbi precej škandalov), a je odstopil sam novembra 2018, kar pomeni, da je na ministrskem položaju zdržal samo nekaj mesecev. Nič bolje se ni godilo njegovemu nasledniku Iztoku Puriču, ki je odstopil septembra 2019, nato pa so dolgo časa iskali osebo, ki bi bila pripravljena prevzeti to funkcijo, in jo našli v Angeliki Mlinar, političarki iz avstrijske Koroške. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden je lahko prevzela ministrsko funkcijo, saj se je zapletalo pri vprašanju državljanstva.

V vmesnem času sta odstopila tudi minister za kulturo Dejan Prešiček (nasledil ga je Zoran Poznič), minister za okolje Jure Leben (nasledil ga je Simon Zajc) in minister za zdravje Samo Fakin (nasledil ga je Aleš Šabeder). Januarja 2020 pa so se močno poslabšali odnosi med Šarcem in Erjavcem, ki je bil tedaj obrambni minister, začelo se je govoriti o skorajšnjem Erjavčevem odstopu, tudi zaradi neposrečenega umika slovenskih vojakov iz baze na Bližnjem vzhodu, ko je prišlo do oboroženega konflikta med Iranom in Američani. A dejansko so bili odnosi v celotni »koaliciji anti-Janša« skrhani. Odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja – odstopil naj bi bil zaradi nerazumnih teženj tranzicijske levice po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – je sodu izbil dno Šarec, ki se je odločil za met puške v koruzo.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

 

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine