Piše: Gašper Blažič
V nasprotju z lanskim jubilejnim letom se letos ne obeta veliko slavij ob obletnici slovenske osamosvojitve. Morda tudi zato, ker je oblast v Sloveniji letos znova prevzela tranzicijska pri(h)vatizatorska ekipa, ki državo obravnava kot plen, čeprav isti greh očita drugi strani.
Po drugi strani pa je Slovenija letos ob 30. obletnici mednarodnega priznanja (in hkrati ob 35. obletnici dveh epohalnih dogodkov, to sta izid slovenskega nacionalnega programa v Novi reviji in litostrojska stavka) dočakala tudi obsežno monografijo dr. Janeza Juhanta o slovenskem teologu, duhovniku, publicistu in aktivistu dr. Lambertu Ehrlichu, ki sodi med pionirje ideje o samostojni slovenski državi. Umorjen je bil pred 80 leti in doslej zamolčan. Ali še bolje: po krivici popljuvan in obrekovan prav zato, ker je bil zaveden Slovenec in nasprotnik totalitarizmov.
Ehrlichova vizija samostojne Slovenije
Ob začetku vojne vihre in okupacije slovenskega ozemlja je bil Ehrlichov nastop zelo vizionarski, saj je dobro poznal tako temelje fašizma kot komunizma. V svojih obširnih spomenicah ni napadal samo komunističnega nasilja, kot mu danes očitajo, ampak tudi italijanske represalije proti nedolžnim ljudem. Za tiste čase je bilo to zelo pogumno dejanje, saj je s tem tvegal kazenski odhod v internacijo. Vedel pa je tudi, da so okupatorjeve represalije velikokrat povezane prav z dejanji komunistične strani. Ehrlich v odnosu do okupatorja ni podpiral pasivnosti, saj se je zavzel za ustanovitev podtalne vlade. Hkrati je opustil iluzijo, da je za Slovence nujno povezovanje z drugimi jugoslovanskimi narodi v eni državi, zato je predlagal svoj program združene Slovenije, v katerem se je že kazal obris prihodnje slovenske države.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
